Bitka pri Long Islandu (Brooklyn), 27. avgusta 1776 — ključna zmaga Britancev

Bitka pri Long Islandu (znana tudi kot bitka pri Brooklynu ali bitka na Brooklynskih višinah) se je odvijala 27. avgusta 1776 in je bila ena najpomembnejših bitk v ameriški revolucionarni vojni. Predstavlja večjo zmago britanskih sil pod poveljstvom generala Williama Howea in hkrati hudo preizkušnjo za ameriško celinsko vojsko pod vodstvom generala Georgea Washingtona. Bitka je bila začetek uspešne britanske kampanje, ki je Britancem zagotovila nadzor nad strateško pomembnim mestom New York in bila prva večja bitka po razglasitvi neodvisnosti julija 1776. Po številu vpletenih vojakov velja za največjo bitko v celotnem spopadu.

Predzgodovina in položaj sil

Marca 1776 je George Washington izpeljal obleganje Bostona in prisilil Britance k umiku. Nato je z celinsko vojsko prevzel obrambo pristaniškega mesta New York, ki je tedaj obsegalo predvsem južni del otoka Manhattan. Washington je razumel, da bo mestno pristanišče med kampanjo odlično oporišče za britansko mornarico, zato je tam najprej okrepil obrambo in se pripravil na britanski napad.

Britansko poveljstvo je prevzel general William Howe. Julija so se njegove sile izkrcale na redko naseljenem otoku Staten Island, nekaj milj od New Yorka. V naslednjih tednih so britanske ladje in trupelne enote utrjevale položaje v spodnjem newyorškem pristanišču. Do avgusta so Britanci zbrali okoli 32.000 vojakov in nadzorovali vhod v pristanišče pri The Narrows, kar je Washingtonu prinašalo veliko strateško primerjavo: mesto bo težko obraniti proti takšni premoči. Zaradi tega je večino svojih sil premaknil na Manhattan, saj je menil, da bo to prvi cilj britanskega napada.

Načrt in začetni položaji

22. avgusta so se britanske enote izkrcale v zalivu Gravesend, v jugozahodnem okrožju Kings County, na drugi strani ozkega rokava otoka Staten Island — več kot 12 milj (ok. 20 km) južno od prehoda čez reko East River na Manhattan. Washington je poslal del svojih enot v severno okrožje Kings County, saj je sprva pričakoval, da bo spopad omejen in bo v boju sodeloval le del britanskih sil.

Potek bitke

Po nekajdnevnem zadrževanju so Britanci 27. avgusta napadli ameriške položaje. ključni element britanskega načrta je bila nočna manevrska obvozna poteza: Howe je z glavnino svoje vojske obšel ameriško zaledje in smer napada usmeril proti njihovi šibko varovani desni flanki. Ta obvoz je bil izveden skozi gozdnata območja in čez Jamaica Pass, pri čemer je pomembno vlogo odigrala taktična zmeda in megla, ki so jo izkoristile britanske lahke enote in Hessiani.

Ameriške sile so bile presenečene; ko je britanski obvoz udaril v bok ameriške vojske, je nastala panika. Kljub temu je nekaj enot uspešno vzpostavilo začasno obrambo na highlands (Brooklyn Heights), medtem ko so druge enote zaradi zmede utrpeli velike izgube ali bili ujeti. Eden najbolj znanih primerov poguma je bila akcija znamenitih "Maryland 400" — skupine marylandskih vojakov, ki so večkrat napadli britanske položaje, da bi omogočili umik večjih ameriških enot. Njihov napad je bil izjemno drzen in je preprečil popoln zlom ameriške vojske, čeprav so ti vojaki utrpeli velike izgube.

Evakuacija in reševanje vojske

Po bitki so se Britanci utrdili za obleganje, a pomembno je, da je Washington v noči z 29. na 30. avgust uspel izvršiti izredno organizirano in hitro evakuacijo celotne svoje armade preko reke East River na Manhattan, ne da bi pri tem izgubil veliko opreme ali število vojakov. Evakuacija je bila izvedena v tišini in s pomočjo ladij ter izkušenih mornariških enot — vključno z mornarji in ribiči iz New Englanda (znan je prispevek Col. John Gloverjevega polka), ki so z navadnimi čolni in rečnimi plovili prepeljali večino vojske preko noči.

Posledice in pomen

Bitka pri Long Islandu je pomenila, da so Britanci prevzeli nadzor nad mestom New York, ki je kmalu postal njihova glavna oporiščna baza v ameriški četverletni kampanji na severu. Celinska vojska je bila po porazih, vključno s bitko pri Fort Washingtonu in drugimi spopadi, primorana v umik prek New Jerseyja in Pensilvanije, kar je imelo močan psihološki in strateški vpliv na Američane.

Kljub porazu pa je evakuacija in preživetje večjega dela vojske omogočilo Washingtonu, da je pozneje obnovil svojo silno sposobnost in pripravil protinapade (med njimi presenetljiv prehod čez reko Delaware in zmage pri Trenton in Princeton), ki so obrnili tok vojne. Bitka je pokazala tudi pomen discipline, obveščevalnih podatkov in izkušenega poveljevanja, hkrati pa poudarila krhkost mladih ameriških obrambnih postavitev pred profesionalno imperialno vojsko.

Ocena sil in žrtve

V bitki so sodelovale velike sile: Britanci in njihovi zavezniki (vključno s Hessiani) so imeli približno 32.000 vojakov v regiji, ameriške sile so ocenjene na nekaj tisoč (v oboroženih spopadih je neposredno sodelovalo manj enot). Ocenjene številke žrtev se razlikujejo po virih; splošno sprejeto je, da so britanske izgube znašale nekaj sto mrtvih in ranjenih, ameriške skupne izgube (mrtvi, ranjeni in ujeti) pa so bile višje. Natančne številke sodijo med predmet zgodovinskega proučevanja, a ključni izid je bil strateški — Britanci so obdržali nadzor nad New Yorkom, a niso uspeli dokončno uničiti celinske vojske, kar je omogočilo nadaljevanje bojev za neodvisnost.

Bitka pri Long Islandu ostaja v ameriški zgodovini zapisana kot ena najbolj dramatičnih preizkušenj zgodnjega obdobja revolucije: velik poraz na bojnem polju, a tudi izjemen primer poveljniške odločenosti in mirne organizacije, ki je omogočila preživetje gibanja za neodvisnost.

Vprašanja in odgovori

V: Kako je znana bitka pri Long Islandu?

V: Kdaj je potekala bitka?

V: Kakšen je bil izid bitke?

V: Koliko vojakov je sodelovalo v tej bitki?

V: Kje so se izkrcale sile generala Williama Howa?

V: Kam je Washington pred britanskim napadom premaknil večino svojih sil?

V: Kako je Washington med bitko evakuiral svoje vojake?

Išči po črki