Dediči (The Inheritors) — Goldingov roman o izumrtju neandertalcev

Dediči je drugi roman britanskega pisatelja Williama Goldinga iz leta 1955, ki je najbolj znan po romanu Gospodar muh. Bil je njegov najljubši roman in ostaja ena najbolj nenavadnih ter premišljenih razprav o srečanju dveh človekovih vrst — zgodnjih homo sapiensov in neandertalcev. Golding v romanu prikaže izumrtje enega od zadnjih plemen neandertalcev, ki so ga povzročili bolj izpopolnjeni (in zlonamerni) moderni ljudje, pri čemer dogodek postavi v širši etični in eksistencialni okvir.

Zgodba in liki

Roman je pripovedovan pretežno skozi pogled enega od članov skupine neandertalcev, Loka, ki je v delu lik “point of view”. Sledimo mu, ko odrasli člani njegove skupine umirajo ali so ubiti eden za drugim, mladino pa odpeljejo in ukradejo tuji, "novi ljudje". Novi ljudje so zgodnji moderni ljudje — za Lokove ljudi so tajanstveni in strašljivi: obredni in hkrati nevarni.

Lok in Fa, preostala odrasla, sta do novih ljudi hkrati radovedna in prestrašena. Z začudenjem opazujeta njihova dejanja in obrede ter le počasi dojema, da so „palice“ (orožje — sulice, puščice ali palice s konicami), ki jih uporabljajo novi ljudje, namenjene škodi in uničenju. Golding postopa premišljeno: nasilje modernih ljudi je prikazano kot hladno, premišljeno in tuje načinu življenja, ki ga poznajo neandertalci.

Svet, doživljanje in jezik

Lokovi ljudje imajo močne čutne vtise in bogato čustveno življenje; njihov način mišljenja je v romanu upodobljen kot prepleten z intuicijo in vzajemnim razumevanjem, pri čemer včasih izgleda skoraj telepatsko. Živijo zelo preprosto in se med seboj povezujejo brez obsežnega besednjaka ali kompleksne materialne kulture, ki jo prepoznamo kot tipično človeško „kulturo“. Njihovo poznavanje narave je poglobljeno: dobro poznajo vire hrane, predvsem korenine in zelenjavo, in svojo življenjsko rutino sprejemajo kot del letnih ciklov in okolja.

Golding v slogu prikliče stanje, ki spominja na „večno sedanjost“ — življenje, ki ni pretežno urejeno s spomini in abstraktnimi koncepti, temveč ga kroji neposredna zaznava in čustvena povezanost. Ko se pojavi potreba po razmišljanju o prihodnosti ali načrtovanju, liki uporabljajo preprost izraz „imam sliko“, s katerim označijo poskus upodobitve in deljenja notranjih podob — to je romanu primerno orodje za opisovanje domišljije in načrtovanja brez bogatega jezikovnega repertoarja.

Slog, struktura in pomen zadnjega poglavja

Roman je znan po kontrastnem prehodu zadnjega poglavja: preidemo na pogled novih ljudi, bolj ali manj sodobnih za tisti čas, ki bežijo v svojih čolnih in se strašno bojijo neandertalcev, za katere verjamejo, da so gozdni hudiči. To edino poglavje, napisano iz perspektive modernih ljudi, nakazuje, da je nova vrsta podedovala svet — vendar ta zapuščina ni nujno slavna. Golding s tem ustvarja ironičen kontrapunkt: vrstni prevzem sveta je hkrati zmaga in moralna izguba.

Slogovno delo odlikuje omejena pripovedna točka, slikoviti opisi narave ter ekonomičen, včasih skoraj mitični jezik, ki bralca vodi v tuje doživljanje sveta. Golding uporablja simboliko in podtekst — govor o jeziku, mitih, obredih, tehnologiji in nasilju — brez neposrednih moralizmov, a z izostrenim moralnim čutom.

Teme in interpretacije

Glavne teme vključujejo izumrtje kot posledico srečanja kultur, vprašanje, kaj pomeni „napredek“, odnos med nasiljem in civilizacijo, izgubo nedolžnosti ter pomen jezika in spomina pri ustvarjanju kulture. Roman pogosto bralcem postavi vprašanje, kdo so resnični „zmagovalci“ zgodovine: tisti, ki preživijo, ali tisti, ki ohranijo neke oblike sočutja, povezanosti z naravo in obliko drugačnega zavedanja.

Prejem in mesto v Goldingovem opusu

Dediči niso doživeli takšne komercialne prepoznavnosti kot Gospodar muh, so pa pridobili spoštovanje kritikov in bralcev, ki v romanu vidijo literarno drznost in globoko etično refleksijo. Golding je pozneje prejel Nobelovo nagrado za književnost (1983), kar je utrdilo zanimanje za njegovo celotno delo, vključno s tem romanom. Dediči se pogosto obravnavajo kot premišljena meditacija o ranljivosti drugačnosti in o tem, kako zgodovina izbira svoje „dediče“.

Roman je preveden v številne jezike in ostaja predmet literarnih analiz, učnih seminarjev in odrskih ali radijskih priredb, kadar se režiserji lotevajo raziskovanja njegove atmosfere in etične kompleksnosti. Bralcu ponuja ganljiv pogled na trenutke stika med vrstami — in na ceno, ki jo lahko prinese t. i. napredek.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšen je naslov drugega romana Williama Goldinga?

V: Kdo so glavni liki v tem romanu?

V: Kako se neandertalci sporazumevajo med seboj?

V: Kakšno hrano jedo?

V: Kako se spopadajo z načrtovanjem ali domišljijo?

V: Zakaj se novi ljudje bojijo neandertalcev?

V: K čemu kaže ta roman v svojem zaključku?

Išči po črki