Zgodba o treh medvedih (Zlatolaska): pravljica, izvor in priredbe
Zgodba o treh medvedih (Zlatolaska): izvor pravljice, razlage, ključni motivi ter priredbe v filmih, animacijah in operi — popoln vodnik po priljubljeni pravljici.
"Zgodba o treh medvedih" je znana pravljica, ki so jo v literarni obliki zapisal britanski pesnik in pisatelj Robert Southey; prva tiskana izdaja izvira iz leta 1837. V izvirni različici govori o stari ženski, ki v času odsotnosti lastnikov vstopi v hišo treh svobodnih medvedov, poje njihovo hrano, razbije stol in zaspi v postelji. Ko se medvedi vrnejo in jo odkrijejo, pobegne. Skozi čas so se podobe v pravljici spreminjale: trije medvedi so pogosto predstavljeni kot oče, mama in medvedek, stara ženska pa je v poznejših priredbah postala deklica z zlato grivo — Zlatolaska (Goldilocks).
Izvor in razvoj zgodbe
Zgodba izhaja iz ustne ljudske tradicije in je ena izmed številnih pravljic, ki temeljijo na principu »trojice« (tri sklede, trije stoli, tri postelje). Robert Southey je zgodbo objavil v 19. stoletju, poznejši avtorji in založniki pa so jo prilagajali: v nekaterih različicah je glavna oseba stara žena, v drugih – predvsem v 19. stoletju naprej – jo zamenja radovedna deklica, ki dobi ime Goldilocks ali Zlatolaska. Ta sprememba je močno vplivala na podobo pravljice v otroški literaturi.
Vsebina in značilnosti
Osrednji motiv pravljice so kontrasti velikosti in ravni udobja (veliko, srednje, malo):
- tri sklede kaše (prevroča, premrzla, pravšnja),
- trije stoli (velik, srednji, majhen — pri nekaterih verzijah se majhen zruši),
- trije leži (pretrdo, premehko, pravšnje — kjer se junak/junka naspi).
Takšen vzorec utrdi občutek reda in ponovitve, kar bralcem omogoča pričakovanje in učenje. Zgodba je kratka, jasna in primerno strukturirana za pripovedovanje otrokom.
Različice in interpretacije
Pravljica podpira več razlag in pa pomenov. Nekatere avtorje zanima moralna ploskev (prepoved vloma in nesramnosti), drugi izpostavljajo izobraževalno vlogo (učinek posledic radovednosti), psihološki interpretatorji pa pogosto govorijo o simboliki meja, zasebnosti in odraščanja. Feministične in kulturne analize so opozorile tudi na spremembo lika iz stare ženske v deklico in na posledice te transformacije za pomen zgodbe.
Prireditve in vpliv
Prirejena je bila v različnih umetniških oblikah: kot animirani film, kot igrani film, v gledaliških uprizoritvah, otroških knjigah in celo kot kratkoprozna opero. Pravljica je navdihnila tudi številne parodije, sodobne reinterpretacije in izobraževalne adaptacije za otroke.
Kulturni pomen
Iz zgodbe je izpeljan tudi izraz "Zlatolaskin princip" (Goldilocks principle), ki se uporablja v znanosti in filozofiji za označevanje »pravega ravnovesja« — na primer, v astronomiji za opis območja okoli zvezde, kjer so pogoji »pravšnji« za tekočo vodo (t. i. Goldilocks zone). V popularni kulturi ostaja pravljica priljubljena zaradi preprostega, vendar univerzalnega konflikta med radovednostjo in posledicami ter zaradi prepoznavnega vzorca treh kontrastnih možnosti.
Uporaba v poučevanju
Zgodba je pogost pripomoček pri zgodnjem branju in pri pouku, kjer pomaga razvijati besedni zaklad, logično razmišljanje (iskanje vzrokov in posledic) ter socialne veščine (razumevanje meja in spoštovanja tuje lastnine). Zaradi kratke, ponavljajoče se strukture jo pogosto uporabljajo v interaktivnih pravljicah in igrah za otroke.
Čeprav je enostavna, ostaja Zgodba o treh medvedih pomemben del evropske in svetovne pripovedne tradicije, saj povezuje ljudsko izročilo s sodobnimi interpretacijami in prilagoditvami.
Zgodba
V hiši v gozdu živijo trije medvedji samci - "majhen, majhen, majhen medved ... srednji medved ... in velik, ogromen medved". Vsak od njih ima lonec za kašo, stol in posteljo. Nekega jutra se odpravijo na sprehod po gozdu, medtem ko se njihova kaša hladi. Med njuno odsotnostjo v hišo vstopi majhna starka - "predrzna, zlobna starka". Poje medvedovo kašo, razbije njegov stolček in zaspi v njegovi posteljici. Medvedi se vrnejo domov in odkrijejo, da starka spi. Ta se zbudi, zagleda medvede, skoči skozi okno in pade v smrt - nikoli več je ne vidijo.
Izvor
"Zgodbo o treh medvedih je napisal angleški pisatelj Robert Southey. Objavljena je bila leta 1837 v njegovi štiridelni zbirki esejev in zgodb z naslovom The Doctor. Southey je različico zgodbe verjetno slišal kot deček od svojega strica Williama Tylerja. Prav ta različica je bila verjetno podlaga za zgodbo, ki jo je Southey vključil v zbirko The Doctor. Ni znano, kje ali kako se je zgodbe naučil njegov stric. Southey je zgodbo poznal že dolgo, preden jo je objavil. Družini in prijateljem jo je pripovedoval že od leta 1813.
Zelo podobna različica zgodbe je nastala pred Southeyjevo objavljeno različico iz leta 1837. Leta 1831 je gospa z imenom Eleanor Mure zgodbo napisala v rimanih verzih za četrti rojstni dan svojega nečaka. Tako v Southeyjevi kot v Murejevi različici je lik, ki vstopi v medvedovo hišo, grda stara ženska. Razlikujeta se le v nekaterih manjših podrobnostih: Southeyevi medvedi imajo na primer kašo, medtem ko imajo Murejevi medvedi mleko.
Istega leta, ko je Southey objavil zgodbo, je William Nicol napisal verzijo v rimah. Southey je 3. julija 1837 zapisal, da je prejel Nicolovo različico. Bila mu je všeč. Menil je, da bo zgodba požela več pozornosti otrok. Nicolova različica z ilustracijami je bila objavljena leta 1841.
Nekateri[who?] menijo, da zgodba o treh medvedih spominja na nekatere dele Sneguljčice ali norveške zgodbe o princesi in treh princih, oblečenih v medvedje kože. Charles Dickens je leta 1865 v svoj roman Naš skupni prijatelj vključil zgodbo o škratih, ki prav tako spominja na "Tri medvede". Zgodba z naslovom "Scrapefoot" je morda izvirnik za "Trije medvedi". V tej zgodbi je vsiljivec v hiši medvedov lisica (in ne človek).
Ilustracija iz knjige More English Fairy Tales (1894) prikazuje lisjaka Scrapefoota, ki pade skozi okno.
Goldilocks
Približno 12 let po objavi Southeyjeve zgodbe je pisatelj Joseph Cundall v svoji knjigi Treasury of Pleasure Books for Young Children staro žensko spremenil v deklico. Cundall je to spremenil, ker je bilo v tistem času veliko otroških knjig o starih ženskah. Ko je deklica vstopila v zgodbo, je tam tudi ostala. Skozi leta je bila znana kot Silverhair, Silverlocks, Goldenlocks in druga imena. Nazadnje je postala Zlatolaska nekje v začetku 20. stoletja.
Sčasoma so trije medvedji samci iz Southeyevega izvirnika postali Papa, Mama in Baby Bear. Nekoč strašljiva zgodbica o zvedavi, grdi starki in treh medvedih je postala prijetna zgodbica o zvedavi, lepi deklici in družini medvedov. V različicah zgodbe iz viktorijanske dobe je bil Southeyev stavek "[T]here she sate till the bottom of the chair out, and down came her's's, plump on the ground" spremenjen v "and down she came". Vse omembe človeškega "dna" so bile izbrisane.
Razlage
V knjigi The Annotated Classic Fairy Tales (2002) harvardska profesorica Maria Tatar piše, da zgodba včasih velja za svarilno zgodbo. Otroke opozarja na nevarnosti, ki jih prinaša tavanje po neznanih krajih. Poudarja, da je zgodba danes pogosto predstavljena kot zgodba o tem, kaj je "ravno prav" za nas same. V prejšnjih časih pa je zgodba govorila o poseganju v tujo lastnino.
Otroški psiholog Bruno Bettelheim v knjigi The Uses of Enchantment (1976) govori o Goldilockovem boju za preseganje Ojdipovih vprašanj in soočanje z mladostniškimi težavami z identiteto. Bettelheim piše, da zgodba otrok ne spodbuja k reševanju težav odraščanja in se ne konča s tradicionalno obljubo "srečno do konca svojih dni" za tiste, ki rešijo svoja ojdipska vprašanja. Po njegovem mnenju zgodba otroškemu bralcu ne omogoča, da bi čustveno dozorel.
Tatar piše: "[Bettelheimovo] branje je morda preveč usmerjeno v instrumentalizacijo pravljic, tj. v to, da jih spremeni v sredstva, ki prenašajo sporočila in postavljajo vedenjske vzorce za otroka. Čeprav zgodba morda ne rešuje ojdipskih vprašanj ali sorodstvenega rivalstva, kot to po Bettelheimovem mnenju počne Pepelka, namiguje na pomen spoštovanja lastnine in na posledice tega, da 'preizkušaš' stvari, ki ti ne pripadajo."
Zgodba podpira Freudovo interpretacijo analnega stadija. V knjigi ""Trije medvedi": Elms (1977), zaslužni profesor Univerze Kalifornija, Davis, Alan C. Elms, poda takšno razlago in kot prepričljiv dokaz navede, da zgodba poudarja urejenost - eno od značajskih lastnosti, ki jih Freud povezuje z analno fazo človekovega razvoja. Elms analnost zgodbe pripisuje Southeyju in njegovi z umazanijo obsedeni teti, ki je svojo obsedenost prenesla nanj v "nekoliko blažji obliki".
Ilustracija iz priljubljenih zgodb iz otroštva in pravljic
Prilagoditve
Studia Walt Disney in Metro-Goldwyn-Mayer sta posnela animirane filme o treh medvedih - Disney leta 1922, MGM pa leta 1939. Coronet Films je leta 1958 posnel kratek igrani film, v katerem sta lika igrala prava medveda in pravi otrok. Gledališče Faerie Tale Theatre je leta 1984 posnelo televizijsko različico. V njej igra Tatum O'Neal v vlogi Zlatolaske.
Kurt Schwertsik je napisal 35-minutno opero z naslovom Roald Dahl's Goldilocks. Medvedek je obtožen napada na gospo Goldie Locks. Obramba dokaže, da so imeli medvedi zaradi "predrzne prevarantke" Zlatolaske veliko težav. Predstava je bila prvič predstavljena leta 1997 v Glasgowski kraljevi koncertni dvorani.
Iskati