Antično grško gledališče: zgodovina, žanri in vpliv

Nekateri menijo, da so na zgodnjo grško religijo in gledališče vplivale srednjeazijske šamanske prakse. Veliko število orfičnih grafitov, odkritih v Olivii, kaže, da je bila kolonija pomembna stična točka. Eli Crozier poudarja, da lahko šamana razumemo kot zgodnjo vrsto igralca, ki je vplival na obrede zgodnjega grškega gledališča.

Grški jezik, kot ga poznamo danes, je nastal v Atenah nekaj let pred letom 532 pred našim štetjem, ko je bil Tespis prvi zapisani dramatik. Zmagal je na prvem gledališkem tekmovanju v Atenah, zato je bil vodja paratiroidov, ki so jih uprizarjali v Atiki in okolici. Paratiroidi so bile antične himne, ki so jih peli v čast bogu vina in plodnosti Dionizu. Bile so divje in ekstatične narave.

V Tespisovem času se je diatermija razvila daleč stran od svojih kultnih korenin. Postala je pripovedni, baladi podoben žanr. Zaradi tega Tespisa pogosto imenujejo "oče tragedije". Državnik Solon naj bi ustvaril pesmi, v katerih liki govorijo s svojim glasom. Govorjene recitacije Homerjevih epov, znane kot rapsodije, so bile priljubljene na festivalih pred letom 534 pred našim štetjem. Thespisov prispevek k dramatiki je nejasen, vendar je njegovo ime ohranjeno v splošnem izrazu za nastopajočega - "thespian".

Dramske predstave so bile za Atenčane pomembne - to je razvidno iz dionizijskega festivala. Ta je bil organiziran morda zato, da bi spodbudil zvestobo med plemeni v Atiki. Te je pred kratkim ustanovil Kleisten, ki je utemeljil grško demokracijo. Festival je nastal približno okoli leta 508 pred našim štetjem.

Frigij je bil prvi pesnik, ki je uporabil zgodovinsko temo - njegov Padec Mileta iz leta 493 pripoveduje o usodi mesta Mileta, potem ko so ga osvojili Perzijci. Prav tako naj bi bil prvi, ki je uporabil ženske like (čeprav ne ženske izvajalke).

Do helenističnega obdobja so bile vse tragedije edinstvene skladbe, napisane v čast Dionizu, ki so se igrale samo enkrat, tako da danes poznamo samo tiste, ki so se jih še vedno dobro spominjali, da so jih ponavljali, ko je ponavljanje starih tragedij prišlo v modo.

Po velikem uničenju Aten s strani Perzijcev leta 480 pr. n. št. so mesto in akropolo obnovili, gledališče pa je postalo še pomembnejši del atenske kulture in državljanskega ponosa. Osrednji dogodek je bilo tekmovanje treh tragičnih dramatikov v Dionizovem gledališču, ki je potekalo dvakrat na leto. Vsak je predložil tri tragedije in satirično igro (komična, burleskna različica mitološke teme). Od leta 486 pred našim štetjem je vsak dramatik predložil tudi komedijo. Aristotel je trdil, da je Ajshil dodal drugega igralca, Sofokles pa tretjega. Očitno grški dramatiki nikoli niso uporabljali več kot tri igralce.

Tragedija in komedija sta veljali za popolnoma ločeni zvrsti in nobena igra ni nikoli združevala njunih vidikov. Satiri so obravnavali mitološko tematiko tragedij, vendar na povsem komičen način. Ker pa so bile napisane več kot stoletje po atenski zlati dobi, ni znano, ali bi dramatiki, kot sta Sofokles in Evripid, o svojih igrah razmišljali enako.

Moč Aten je upadla po porazu v peloponeški vojni proti Špartancem. Od takrat so v gledališču spet začeli uprizarjati stare tragedije. Čeprav se je zdelo, da so gledališke tradicije izgubile svojo vitalnost, se je grško gledališče nadaljevalo v helenističnem obdobju (obdobje po osvajanjih Aleksandra Velikega v četrtem stoletju pred našim štetjem). Glavna helenistična gledališka oblika ni bila tragedija, temveč "nova komedija", komične epizode o življenju običajnih državljanov. Edini dramatik iz tega obdobja, katerega delo se je ohranilo, je Menander. Eden najpomembnejših prispevkov nove komedije je bil njen vpliv na rimsko komedijo, ki se kaže v ohranjenih delih Plauta in Terenca.

Prvotno je imel zbor do 50 ljudi, ki so od jutra do večera ob glasbeni spremljavi uprizarjali igre v verzih.

Prostor za izvedbo je bil preprost polkrožni prostor, orkester, kjer je zbor plesal in pel. Orkester je bil na izravnani terasi ob vznožju hriba, katerega pobočje je ustvarjalo naravno gledališče (theatron). Pozneje se je izraz "gledališče" uporabljal za celotno območje theatrona, orkestra in scene.

Gledališča so bila zelo velika. V njih je bilo lahko do štirinajst tisoč gledalcev. Glasovi igralcev so se morali slišati po vsem gledališču, tudi v najvišji vrsti sedežev. Grško razumevanje akustike je primerljivo s sedanjim stanjem tehnike.

Leta 465 pred našim štetjem so dramatiki začeli uporabljati kuliso ali scensko steno, ki je visela ali stala za orkestrom in je služila tudi kot prostor, kjer so igralci lahko zamenjali kostume. To se je imenovalo skênê (prizorišče). Leta 425 pr. n. št. je v gledališčih skêên postal običajen dodatek kamnitemu scenskemu zidu, imenovanemu paraskenia. Proskenion ("pred prizoriščem") je imel stebre in je bil podoben današnjemu prosceniumu.

Grška gledališča so imela tudi vhode za igralce in člane zbora, imenovane parodoi. To so bili visoki loki, ki so se odpirali v orkester, skozi katerega so vstopali nastopajoči. Konec 5. stoletja pred našim štetjem, približno v času peloponeške vojne, je bila zadnja stena skêê visoka dve nadstropji. Nekatera gledališča so imela tudi dvignjeno govorniško mesto na orkestru, imenovano logeion.

Scenografski elementi

V grškem gledališču so pogosto uporabljali več scenskih elementov:

• makhina, žerjav, ki je dajal vtis letečega igralca (zato deus ex machina, kar pomeni "bog iz stroja").
• ekkyklema, voz na kolesih, ki se uporablja za prevoz mrtvih likov pred občinstvo.
• lopute ali podobne odprtine v tleh za dvigovanje ljudi na oder.
• Pinake, slike, obešene za ustvarjanje kulis
• Thyromata, kompleksnejše slike, vgrajene v prizorišče druge ravni (3. raven od tal)
• Falični rekviziti so se uporabljali v igrah satirov, ki so simbolizirali plodnost v čast Dionizu.

Grški zbor

Čeprav je bil na začetku zbor veliko večji, se je število ustalilo na 12 ali 15 v tragedijah in 24 v komedijah. Običajno so igrali skupinski lik, na primer "starci iz Argosa". Zbor ponuja informacije o ozadju, povzetke in komentarje. V mnogih igrah zbor občinstvu izrazi tisto, česar glavni liki ne morejo povedati, na primer svoje skrite strahove ali skrivnosti.

Zbor lahko poje ali govori unisono (govori isto stvar skupaj). Zbor je nadomeščal dejstvo, da je bil v predstavi le en, dva ali trije igralci, ki so igrali po več vlog (menjavali so maske).

Pred Ajshilom, ki je uvedel več igralcev, je bil grški zbor glavni nastopajoči proti osamljenemu igralcu. Pomen zbora je upadel po 5. stoletju pred našim štetjem, ko so ga začeli ločevati od dramskega dogajanja. Poznejši dramatiki so bili manj odvisni od zbora.

Znano je, da so masko uporabljali že v času Ajshila v 6. stoletju našega štetja. To je ena od značilnih stvari, ki so jih uporabljali v klasičnem grškem gledališču. Maske so uporabljali tudi pri čaščenju Dioniza in tako se je verjetno začela tradicija.

Večina dokazov izhaja iz nekaj vaznih slik iz 5. stoletja pred našim štetjem, ki prikazujejo igralce, ki se pripravljajo na igro satirjev. Fizični dokazi se niso ohranili: maske so bile izdelane iz organskih materialov. Niso veljale za trajne predmete in so jih po predstavah namenili Dionizovemu oltarju. Obstajajo pa primeri kipov igralcev z masko v roki.

Maske so bile narejene za igralce in za zbor, ki občinstvu pomagajo ugotoviti, kaj lik misli. Vsi člani zbora nosijo isto masko, saj predstavljajo isti lik.

Funkcije maske

V velikem gledališču na prostem, kot je bilo Dionizovo gledališče v Atenah, so maske približale obraz likov občinstvu, saj so imele pretirane poteze in izraze. Igralec se je lahko pojavljal in ponavljal v različnih vlogah, saj ga občinstvo ni poistovetilo z enim likom. Njihove različice občinstvu pomagajo razlikovati spol, starost in družbeni položaj. Prav tako so lahko pokazale spremembo v videzu lika, na primer Ojdip, potem ko se je oslepil. ^p70Edinstvene maske so bile ustvarjene tudi za določene like in dogodke v igri, na primer Furije v Ajshilovih Eumenidah ter Pentej in Kadmus v Evripidovih Bakhah. Maske, ki jih je nosil zbor, so ustvarjale občutek enotnosti in enotnosti, nekakšne večglasne osebnosti ali enotnega organizma.