Spartakov upor: Tretja suženjska vojna Rimske republike (73–71 pr. n. št.)

Tretja suženjska vojna, ki jo Plutarh imenuje tudi gladiatorska vojna in Spartakova vojna, je bila zadnja in najbolj odmevna od več suženjskih uporov proti Rimski republiki. Potekala je med leti 73–71 pr. n. št. in je v rimski javnosti ter politiki pustila močan pečat.

Vzroki in izvor upora

Vojska sužnjev se je sprva oblikovala iz skupine razbojniških gladiatorjev, pobeglih iz šole za gladiatorje v Kapui (Campania). Glavni vodja upora je bil po antičnih virih Spartak, nekdanji vojnik in gladiator. Razlogi za vstajo so bili predvsem huda izkoriščanja sužnjev, socialno in ekonomsko razlikovanje v rimski družbi ter možnost organiziranega odporu, ko se je skupina izobčenih borcev združila in začela privabljati ostale pobegle sužnje in neprivilegirane kmete.

Potek upora

Upor se je hitro razširil in dosegel številne zmage nad lokalnimi rimskimi silami. Nekaj ključnih dogodkov in značilnosti:

• Začetek (73 pr. n. št.): manjšina gladiatorjev uide iz šole v Kapui in se na bližnjem Vezuviju utrdi kot začasno zatočišče.
• Rimljani sprva pošiljajo lokalne milice in poveljujejo manj izkušenim poveljnikom; prva poskusa zatrtja so bila neuspešna, kar je upornikom omogočilo hitro širitev.
• Vojska sužnjev ni bila homogena: poleg glavniške skupine so se jim pridružili begunci, dezerterji in obubožani prosti ljudje; njihova taktika je vključevala gibljivost, nepričakovane napade in uporabo terena v svoj prid.
• Notranje razdore: pomemben preobrat se je zgodil, ko so se nekateri voditelji upora, kot je bil Crixus, ločili od glavnih sil. Ločeni skupini sta nato utrpeli poraz (predvsem Crixus), kar je upornikom povzročilo tudi izgube.

Rimski odgovor in glavni poveljniki

Rim je najprej poskušal zatrtje s provincialnimi silami, nato pa so bili v spopad vključeni izkušeneje enote in vodje. Serija neuspehov je končno prisilila rimsko oblast, da pošlje močnejše poveljnike. Med najpomembnejšimi dogodki so:

• Rimske milice, ki so jih sprva poslali, so večkrat premagane.
• Situacija je zahtevala resno ukrepanje; na koncu je upor zadušil bogati in vplivni rimski politik in poveljnik Mark Licinij Krass, ki je uprl velike, disciplinirane enote ter uvedel strožjo komando in kazni.
• Pompej Veliki, ki je tiste čase deloval v Hispanii, je ob povratku v Italijo zatrl pobegle ostanke upora in zato pozneje tudi delno prevzel zasluge za končno porazitev upornikov.

Konec upora in posledice

Spartakova vojska je bila dokončno poražena leta 71 pr. n. št.. Po antičnih poročilih je v končni bitki padel tudi Spartak; del preostalih upornikov so ujeli ali ubili, približno 6.000 ujetih pa so Rimljani javno usmrtili s križanjem vzdolž Apijeve ceste kot opozorilo drugim. Upor je imel več posledic:

• Strah in negotovost v rimski eliti glede velikega števila sužnjev in možnosti novih vstaj.
• Kratek politični zasuk: zmaga je povečala slavo in politično moč poveljnikov, zlasti Krassa, medtem ko se je Pompej hvalil z dokončno »mirno« rešitvijo.
• Vojaške in varnostne reforme v provinci in na jugu Italije, širše razprave o upravljanju suženjstva in preventivnih ukrepih proti novim uporom.
• Dolgotrajna kulturna odmevnost: zgodba o Spartaku je v poznejših stoletjih postala simbol upora zatiranih in predmet številnih literarnih, gledaliških in filmskih upodobitev.

Viri in zgodovinska vrednost poročil

Glavni antični viri za ta upor so med drugim poročila Plutarha, Appiana in druge fragmentarne kronike. Ti viri se v podrobnostih razlikujejo in pogosto vsebujejo pristranskosti rimske perspektive, zato sodobni zgodovinarji previdno preučujejo kombinacijo arheoloških dokazov in tekstovnih virov, da bi sestavili čim bolj verodostojen prikaz dogodkov.

Čeprav je bila Tretja suženjska vojna leta 71 pr. n. št. vojno politično zadušena, je njena zgodba ostala pomembna zaradi vprašanj, ki jih odpira o suženjstvu, oblasti in odpornosti zatiranih družbenih skupin v rimskem svetu.

Išči po črki