Tretja suženjska vojna
Tretja suženjska vojna, ki jo Plutarh imenuje tudi gladiatorska vojna in Spartakova vojna, je bila zadnja od več suženjskih uporov proti Rimski republiki.
Te vojne se imenujejo suženjske vojne. Tretja suženjska vojna je bila edina, ki je bila nevarna za samo Italijo, za Rimljane pa je bila dvakrat bolj zaskrbljujoča, saj so sužnji med letoma 73 in 71 pred našim štetjem zmagali v več bitkah proti rimski vojski. Upor je nazadnje leta 71 pr. n. št. premagal Mark Licinij Krass. Upor je več let posredno vplival na rimsko politiko.
Dogodki
Leta 71 pr. n. št. je skupina sužnjev pobegnila. Najprej je pobegnila majhna skupina približno 78 gladiatorjev. Skupina se je razširila na več kot 120.000. Moški, ženske in otroci so se potikali po vsej Italiji in razmeroma nekaznovano plenili. Med njihovimi voditelji je bil tudi slavni gladiatorski general Spartak.
Sposobni odrasli iz te skupine so bili presenetljivo učinkovita oborožena sila. Pokazali so, da se lahko zoperstavijo rimski vojski, od lokalnih kampanijskih patrulj do rimske milice in izurjenih rimskih legij pod konzularnim poveljstvom. Plutarh je dejanja sužnjev opisal kot poskus rimskih sužnjev, da bi pobegnili svojim gospodarjem in pobegnili skozi Cisalpinsko Galijo, Apijan in Florus pa sta upor opisala kot državljansko vojno, v kateri so sužnji vodili kampanjo za zavzetje samega mesta Rim.
Rimski senat je bil zaskrbljen zaradi vojaških uspehov te skupine in njihove škode, ki so jo povzročali rimskim mestom in podeželju. Po več porazih je senat pod strogim, a učinkovitim vodstvom Marka Licinija Krasa sestavil vojsko osmih legij. Vojna se je končala leta 71 pred našim štetjem, ko se je Spartakova vojska po dolgih in srditih bojih umaknila pred Krassovimi legijami. Ker so se zavedali, da se legiji Gneja Pompeja Magna in Marka Terencija Varra Luculla premikata, da bi jih ujeli, so z vso močjo napadli Krassove legije in bili popolnoma uničeni.
Tretja suženjska vojna je bila za širšo zgodovino starega Rima pomembna predvsem zato, ker je vplivala na karieri Pompeja in Krasa. Oba generala sta uspeh pri zatrtju upora izkoristila za svojo politično kariero, saj sta z javnim priznanjem in navidezno grožnjo svojih legij vplivala na konzularne volitve leta 70 pr. n. št. v svojo korist. Njuno delovanje kot konzula je škodovalo rimskim političnim institucijam in je po Cezarjevi smrti vodilo do dogodkov, ki so Rimsko republiko spremenili v Rimsko cesarstvo.
