Bič (tolkalo, bičevka): zgodovina, zvok in uporaba v orkestru
V glasbi je bič ali bičevka tolkalo. Sestavljen je iz dveh kosov lesa, povezanih s tečajem. Lesena kosa se udarjata skupaj. To povzroči zvok, podoben zvoku biča. Na vsakem kosu lesa je ročaj, da ga lahko igralec drži in udarja skupaj, ne da bi si zataknil prste.
Zgodovina in izvor
Podoba lesenega biča z dvema deskama, povezanima s tečajem, sega daleč nazaj — različice lesenih clappers so poznali že v srednjem veku in v ljudskih tradicijah različnih kultur. Prvi moderni instrumenti, namenjeni orkestralni uporabi, so bili oblikovani pozneje; v navedenih virih je zapisano, da je prvi bič bil oblikovan v 14. stoletju. V zgodovini je bil ta tip tolkala uporabljen tako za ritem in signalizacijo v ljudskem izročilu kot za posebne zvočne učinke v sodobni orkestralni glasbi.
Gradnja in materiali
Bič sestavljata dve leseni deski, pogosto iz trdnega lesa (npr. bukev, javor), povezani s tečajem ali z zanko. Na obeh deskah so ročaji, ki igralcu omogočajo varen oprijem. Velikosti in debeline se razlikujejo — obstajajo manjši biči za koncentrirane, ostre udarce in večji za glasnejši, bolj odmeven zvok. Lesena površina in način povezave vplivata na barvo in trajanje zvoka; nekatere izvedbe so prevlečene ali lakirane za bolj enoten odmev.
Vrste in primerjava s slapstickom
Obstajata vsaj dve pogosti vrsti:
- Dva enaka kosa (kot v zgornjem opisu) — igralec običajno drži oba ročaja in z udarjanjem deska ob desko ustvari kratek, ostro razrezan "pok".
- Slapstick — drugačna izvedba, pri kateri je ena deska daljša od druge in je povezava takšna, da instrument lahko upravlja ena roka; igralec hitro stresa instrument in manjša deska se odmakne od večje ter nato udari nazaj nanjo. Ta igra ima nekoliko drugačen, pogosto bolj suhen in glasen zvok. Ta izvedba se pravilno imenuje slapstick in jo pogosto uporabljajo kot zvočni učinek.
Zvok in tehnike igranja
Zvok biča je kratek, oster in podoben pokanju biča. Dinamiko in barvo zvoka nadzorujemo z močjo udarca, točko udarca in načinom držanja. Igralci uporabljajo različne tehnike:
- En sam, močan udarec za poudarjen, presenetljiv efekt.
- Hitro zaporedje udarcev za ritmične poudarke.
- Nadzor glasu z različnimi debelinami desk ali s spreminjanjem kota udarca.
V orkestru se bič običajno postavi znotraj oddelka tolkal in ga igra usposobljen tolkalist; zaradi ostrine zvoka ga pogosto poženejo le tam, kjer skladatelj zahteva poseben učinek.
Uporaba v orkestru in v glasbi
Bič se pogosto sliši v sodobnih orkestrih, skupinah in tolkalnih skupinah. V klasični glasbi lahko bič slišimo na začetku Ravelovega klavirskega koncerta (3. stavek) in v Brittnovem Vodniku za mlade po orkestru. Uporablja se za:
- zvočne učinke (npr. posnemanje pokanja biča);
- ritmične poudarke in akcente;
- komične ali dramatične vložke v baletih, operah in gledaliških priredbah.
Uporabilo ga je več skladateljev, med njimi Mahler, Richard Strauss, Ravel, Musorgski in Hindemith, ki so ga v skladbah uporabljali kot barvni zvočni element ali za posebne efektnosti.
Notacija in umestitev v partiturah
Skladatelji v partiturah običajno označijo tolkalo z napisom whip, clapper ali slapstick (odvisno od jezika izdaje) in navedejo, ali gre za enoročno ali dvoročno izvedbo. Tolkalistom pogosto zapišejo tudi natančno dinamiko in ritmično postavitev, ker napačen moment ali preglasen udarec lahko moti preostanek orkestra.
Vzdrževanje in nasveti za igralce
- Leseni biči so občutljivi na vlago in temperaturo — shranjujte jih v suhem prostoru.
- Redno preverjajte tečaj in ročaje; zrahljan tečaj spremeni zvok in igranje.
- Za različne zvoke si lahko omislite več izvedb biča (različne dolžine in debeline desk).
- Pri igranju pazite na varnost prstov — ročaji so namenjeni prav temu, da preprečijo prijem deske na mestu udarca.
Čeprav je bič na zunaj preprost in majhen instrument, predstavlja v orkestru učinkovit zvočni element, ki z enim ostrim pokom lahko poudari ritem, dramatiko ali ironični trenutek v skladbi.

Palica za udarce
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je v glasbi bič ali šlager?
O: Bič ali slapstick je tolkalo, sestavljeno iz dveh kosov lesa, ki sta povezana s tečajem in se udarjata drug ob drugega, da ustvarita zvok, podoben biču.
V: Kako se igra na bič?
O: Igralec drži oba kosa lesa za ročaja in udarja z njima skupaj, ne da bi pri tem ujel prste.
V: Kje pogosto slišimo bič?
O: Bič se pogosto sliši v sodobnih orkestrih, skupinah in tolkalnih skupinah.
V: Ali lahko naštejete nekaj skladb klasične glasbe, v katerih se uporablja bič?
O: Da, bič v klasični glasbi lahko slišimo na začetku Ravelovega Klavirskega koncerta v G-duru (1. stavek) in v Brittnovem Vodniku za mlade po orkestru.
V: Kaj je slapstick?
O: Slapstick je druga vrsta biča, pri katerem je ena deska daljša od druge in na katerega je mogoče igrati z eno roko. Igralec hitro stresa instrument, manjša deska se odmakne od večje in udarja nazaj nanjo, pri tem pa ustvari zvok, ki je drugačen od zvoka biča.
V: Kdo so nekateri skladatelji, ki so uporabili klapavico?
O: Palice je uporabljalo več skladateljev, med njimi Mahler, Richard Strauss, Ravel, Musorgski in Hindemith.
V: Kdaj je bil oblikovan prvi bič?
O: Prvi bič je bil oblikovan v 14. stoletju.