Enej (Aeneas): trojanski princ in junak, prednik Rima

Enej je bil trojanski princ in junak, čigar oče je bil Anhises, mati pa grška boginja Afrodita (v rimskih virih Venera). Njegova zgodba se pojavlja že pri antičnih avtorjih: omenjata ga tako Homer kot Vergilij. Vergilij je o njem napisal epsko pesnitev, razdeljeno na dvanajst knjig, ki se v latinskem izvirniku imenujejo Aeneis (v angleščini pogosto prevedeno kot Aeneid).

Zgodba in pomen v Aeneidi

Knjiga Vergilija pripoveduje o tako imenovanem "pobožnem Eneju" in o tem, kako naj bi iz njegovega potomstva izviral rimski narod ter posledično mesto Rim. Glavne točke zgodbe so:

• Enej kot prebežnik iz goreče Troje: v eni izmed najbolj znanih podob Enej po legendi odnese svojega očeta Anhisa na svojih ramenih in vodi prebegle Trojance v življenje po padcu mesta.
• Dolgo potovanje po Sredozemskem morju, v katerem Enej doživi številna srečanja in preizkušnje — med drugim tudi ljubezensko razmerje z didonsko kraljico, ki je v Vergilijevi upodobitvi znana kot Didona.
• Obisk podzemlja, kjer Enej spozna usodo svojega potomstva in videnje prihodnosti, kar utrdi njegovo poslanstvo ustanoviti novo skupnost v Italiji.
• Prihod v Latij in spopadi z domačimi plemeni (najbolj znan nasprotnik je Turn, vodja Rutulov), ki se končajo z odločno bitko in porazom nasprotnikov ter sprejetjem Enejega kot prednika prihodnjih Rimljanov.
• Pomembni potomci: Enej naj bi bil oče Ascaniusa (imenovanega tudi Iulus), od katerega naj bi kasneje izhajala rodbina Julijev, kar je v Vergilijevem delu ključna povezava do cesarske družine (Augustova ideološka legitimacija).

Osrednje teme Aeneide so pobožnost (latinsko pietas — dolžnost do bogov, družine in države), usoda oziroma božanska volja (predestinacija) in idealna rimska vrlina, ki opravičuje početje junaka kot temelja za prihodnjo moč Rima.

Vir in omembe pri drugih avtorjih

Enej se pojavlja tudi v Homerjevi Iliadi, kjer je upodobljen kot hraber trojanski borec, zaščiten od strani svoje božanske matere. Vergilij je to starejšo tradicijo sprejel in razširil v zgodbo o potovanju in ustanovitvi.

Recepcija v kasnejši književnosti in umetnosti

Aenejeva zgodba je imela močan vpliv na evropsko literaturo, glasbo in likovno umetnost skozi stoletja. V renesansi in baroku so se Vergilijeve podobe in motivi pogosto uporabljali tako v literarnih delih kot v poljubnih alegorijah politične moči. V nasprotju z nekaterimi trditvami William Shakespeare ni napisal samostojne igre o Eneju; vendar so antični motivi in primerjave z Enejem vplivali na številne avtorje angleške renesanse.

Angleški dramatik Christopher Marlowe je na primer napisal igro o Didoni, kraljici, ki se je v Vergilijevi pripovedi zaljubila v Eneja. V glasbi je znana opera Henry Purcell z naslovom "Dido and Aeneas", ki dramatizira tragedijo Didone in Eneja na podlagi antične zgodbe.

Kulturni pomen

Enejeva vloga kot prednika Rimljanov mu je zagotovila posebno mesto v rimskem kolektivnem spominu in politični simboliki; Vergilijeva Aeneida je služila tudi kot ustvarjanje mitske zgodovine, ki je povezovala rimsko državo z božanskim načrtom in upravičevala novo cesarstvo. Njegova zgodba še danes ostaja ključna za razumevanje antične mitologije, klasične literature in njene recepcije v poznejših obdobjih.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Enej?

V: Kaj je Vergilij napisal o Eneju?

V: Kje Homer omenja Eneja?

V: Kdo je še napisal zgodbe ali igre, v katerih nastopa Enej?

V: Kako se je začela zgodba o "pobožnem Aneju"?

V: Kje je končal, potem ko je dolgo časa plul po Sredozemskem morju?

Išči po črki