Afrodita (starogrško: Ἀφροδίτη, Aphrodítē) je bila v starogrški religiji in mitu boginja ljubezni, lepote, spolnosti in poželenja ter ena od dvanajstih olimpijcev. V literaturi in umetnosti je pogosto upodobljena kot izjemno lepa in prefinjena bitje, pogosto spremljana z manjšo boginjo ljubezni Erosom ali s Charitami (shammi, karite — milostmi), ki so ji bile služabnice. Bila je poročena s Hefajstom, bogom ognja in obdelave kovin, vendar je imela številne ljubimce; med najbolj znanimi je bil bog vojne Ares.
O rojstvu Afrodite mitološke različice niso povsem enotne. V Homerjevi Iliadi je predstavljena kot hči Zevsa in Dione, medtem ko v Heziodovi Teogoniji nastane iz morske pene (aphros), ki se je oblikovala, ko so po kastraciji Uranove genitalije pristale v morju po dejanju Krona. Ime Afrodita se pogosto tolmači kot »rojena iz pene« in je povezano z morskim izvorom tega mita.
Afroditin kult je bil močno prisoten predvsem na otokih, zlasti na Cipru in Cipra, ki so veljali za pomembna središča njenega čaščenja in kjer so ji postavili tempeljske komplekse. Njen glavni praznik so poznali pod imenom afrodizia; način praznovanja in datum so se razlikovali med kraji, vendar so običajno vključevali daritve, procesije in včasih posebne obrede, povezane s plodnostjo in ljubeznijo. V kultu so se pogosto pojavljali darovi iz perja, cvetja in školjk, žrtvovanja ter votivni kipci in reliefi.
Afroditini simboli in svete živali so vključevali delfina, mirto, vrtnico, goloba, vrabca, laboda ter biser. Med temi so bili posebno povezani in pogosto upodobljeni kot njene svete živali golob, vrabec in labod; morska simbolika pa poudarja tudi povezavo z rojstvom iz pene. V umetnosti je pogosto oblečena v lahkotna oblačila ali pa je upodobljena skoraj gola — kar je poudarjalo njen pomen boginje telesne privlačnosti in erotike. Njen rimski ekvivalent je boginja Venera.
V mitih igra Afrodita pomembno družbeni in usodni pomen. Pri dogodkih, ki vodijo v trojansko vojno, Afrodita podpira Pariža in Helene ter obljubi Parisu ljubezen najlepše ženske, kar postane neposredni povod za spopad. Drugi znani miti vključujejo njene ljubezenske zveze (npr. z Aresom), zgodbo o Adonisu — lepotnem mladem, za katerega se bori s prevladovanjem smrti — in zgodbo o kiparju Pigmalionu, čigar kip Galateje Afrodita oživi. V enem izmed običajno upodobljenih mitov jo Hefajst utruja v past in ujame zarezano na postelji z Aresom, kar je vir številnih posmehljivih prizorov v literaturi in likovni umetnosti.
Afrodita je bila torej večplastna boginja: povezovala je telesno ljubezen in poželenje, plodnost in zdravo spolnost, pa tudi moč zapeljevanja in medčloveških povezav. Njena podoba in miti so močno vplivali na grško in rimsko umetnost, literaturo in kasnejšo zahodno ikonografijo, njen vpliv pa se kaže tudi v sodobnih pojmih (npr. izraz «afrodiziak» za snovi, ki naj bi povečevale spolno poželenje).