Dido, kraljica Kartagine

Zgodnje zgodbe o njenem življenju

Najstarejšo zgodbo o Didoni je napisal Timaj. Bil je starogrški zgodovinar, ki je živel v 3. stoletju pred našim štetjem. Sto let pozneje je o njej pisal rimski zgodovinar Pompej Trogus. Njegova zgodba o njej se je izgubila, vendar je kasnejši rimski zgodovinar Justin napisal povzetek Trogove zgodbe. V zgodbah Timaja in Troga je bila Didona hči kralja Tira (mesto v državi, ki je zdaj znana kot Libanon). Poročena je bila z Acerbasom, ki je bil Herkulov duhovnik. Ko je Didonin brat Pigmalion ubil Acerba, je Didona pobegnila. S seboj je vzela nekaj svojih ljudi. Najprej so odšli na Ciper, nato pa na severno obalo Afrike v kraj, ki je zdaj znan kot Tunizija.

Ko so prispeli v Afriko, je Didona vprašala berberskega vladarja po imenu Iarbus, ali lahko kupi nekaj zemlje, da bi njeni ljudje lahko ustanovili mesto. Rekel je, da lahko kupi toliko zemlje, kolikor je lahko prekrije s kožo mrtvega vola. Svojim ljudem je naročila, naj kožo razrežejo na zelo tanke trakove. Vse trakove so razporedili, da bi označili meje. Tako so dobili zelo velik kos zemlje. Didona in njeni ljudje so na zemlji zgradili mesto. Mesto so poimenovali Kartagina, Didona pa je bila njegova prva kraljica. Kartagina je rasla in postala zelo bogato mesto. V njem so živeli tudi številni Berberi.

Ko je videl, kako bogato mesto je Kartagina, se je Iarbus želel poročiti z Didono. Rekel ji je, da bo, če se ne bo poročila z njim, začel vojno proti Kartagini. Dido se ni želela poročiti z Iarbom. Še vedno je ljubila svojega moža Acerba (Sychaeus). Pred poroko z Iarbom je zakurila velik ogenj. Povedala mu je, da je ogenj obred v čast Acerbu. Rekla je, da bo po končanem obredu Iarbus njen novi mož. Namesto tega je splezala na ogenj, ki je gorel. Nato se je ubila z mečem. Po njeni smrti so jo prebivalci Kartagine častili kot boginjo. Kartagina je 600 let ostala zelo bogato in močno mesto. Leta 146 pred našim štetjem jo je uničil Rim.

Dido kupi zemljišče za Kartagino


Enej in Didona na sliki Pierre-Narcisse Guérina

Enej in Dido

Dido danes najbolj poznamo po zgodbi, ki je zapisana v 3. in 4. knjigi Vergilijeve Eneide. Vergilijeva zgodba o zgodnjem življenju Didone je zelo podobna tistim, ki sta jih pripovedovala Timej in Trog. Vendar je njegova zgodba o njeni smrti zelo drugačna. V Vergilijevi zgodbi se Enej, princ iz starodavnega mesta Troja, po izgubljeni vojni z Grki (trojanski vojni) odpravi v Kartagino. Enej in Didona se zaljubita. Enej se odloči ostati v Kartagini z Didono. Toda bog Jupiter pošlje Merkurja, da Eneju pove, da mora zapustiti Kartagino in oditi v Italijo. Enej noče iti, vendar ve, da mora storiti, kar zahteva Jupiter. S svojimi možmi odpluje iz Kartagine. Dido je zelo žalostna in jezna. Zaneti velik ogenj, da bi sežgala vse stvari, ki so pripadale Eneju. Nato spleza na vrh ognja in se ubije z mečem, ki ga je dala Eneju, ko je prvič prišel v Kartagino.

Večina ljudi trdi, da je bil Vergilij prvi pisec, ki si je izmislil zgodbo o Eneju in Didoni. Drugi menijo, da je idejo dobil iz dolge pesnitve Gneja Naevija z naslovom Bellum Poenicum (Punske vojne). Večina Naevijeve pesnitve je izgubljena, zato je to težko trditi z gotovostjo.

Od Vergilijevih časov so o njegovi zgodbi o Eneju in Didoni nastale številne igre in opere. Christopher Marlowe je leta 1583 o njiju napisal igro. Imenovala se je Dido, kraljica Kartagine. Henry Purcell je leta 1688 o njiju napisal opero z naslovom Dido and Aeneas.

Italijanski pesnik Pietro Metastasio je Vergilijevo zgodbo uporabil tudi za libreto (zgodbo in besede za opero). Imenovala se je Didone abbandonata. (Naslov v italijanščini pomeni Dido Abandoned.) Prvo opero, ki je uporabila Metastasijev libreto, je napisal Domenico Sarro leta 1724. V naslednjih 100 letih je ta libreto uporabilo več kot 40 oper drugih skladateljev.