Elizabeta Češka (rojena Elizabeta Stuart, od 19. avgusta 1596 do 13. februarja 1662) je bila na Škotskem rojena češka kraljica. Poleg češke kraljice je imela tudi naziv palatinska elektorica in škotska princesa Elizabeta Stuart Elizabeta je bila najstarejša hči škotskega kralja Jakoba VI. (pozneje angleškega kralja Jakoba I.) in njegove žene Ane Danske. Njen brat je bil Karel I. Češka kraljica je bila le nekaj mesecev, zato jo včasih imenujejo "zimska kraljica".
Zgodnje življenje in poroka
Elizabeta je odraščala na dvoru svojega očeta Jakoba VI./I. in je bila vzgojena v verski in politični zavesti svojega časa. Leta 1613 se je poročila z vojvodom Friedrihom V. Palatinskim, elektorjem Pfalška (Friedrich V., elektorski palatin), s katerim sta obnovila povezave med protestantskimi hišami v Evropi. Kot žena elektorja je Elizabeta nosila tudi naslov palatinske elektorice in je s poroko okrepila svoj pomen v evropski politiki.
Vloga v Češki in vzrok za ime "zimska kraljica"
Po vstaji čeških plemičev proti habsburškemu nadzoru je bil Elizabetin mož novembra 1619 izvoljen za češkega kralja. Vladavina para na Češkem je bila izjemno kratka — le nekaj mesecev — in se je končala po porazu protestantskih sil v bitki pri Bele Gori (8. november 1620). Zaradi kratkosti njenega vladanja je Elizabeto zgodovina poimenovala »zimska kraljica«, njen mož pa ustrezno kot »zimski kralj«.
Izgnanstvo in poznejše življenje
Po porazu sta Elizabeta in Friedrich pobegnila ter živela v izgnanstvu, večinoma na Nizozemskem (v Haagu). Friedrich je izgubil tudi svojo palatinsko veličino, družina pa je dolgo iskala podporo med protestantskimi vladarji za povrnitev izgubljenega posestva. Friedrich je umrl leta 1632, Elizabeta pa je ostala politično dejavna: zbirala je podporo, vodila obsežno korespondenco in skrbela za usodo svojih otrok. Par je imel mnogo otrok (več virov navaja trinajst), med njimi pomembne osebnosti, kot sta princ Rupert (Prince Rupert of the Rhine) in kasneje Sophia of Hanover, katere potomci bodo imeli veliko vlogo pri britanski dinastiji.
Dediščina in smrt
Elizabeta je umrla 13. februarja 1662 v tujini, v Londonu, in bila pokopana v Westminster Abbey. Njena življenjska zgodba simbolizira verske in politične spore 17. stoletja ter nakazuje, kako so osebne usode vladarskih družin vplivale na širše evropske dogodke. Pomemben del njene dediščine je tudi rodovni vpliv: skozi svojo hčerko Sofijo je postala prednica kasnejših britanskih monarhov (linija Hanovercev), kar je vplivalo na naslednje stoletje britanske zgodovine.
Kulturni pomen
Elizabeta je bila znana tudi kot pokroviteljica umetnosti, jezikov in pismene izmenjave. Njena obsežna korespondenca in življenje v različnih evropskih dvorih nudita pomemben vir za zgodovinarje, ki preučujejo obdobje tridesetletne vojne, verske spore in diplomacijo 17. stoletja.
