E. B. Ford

Kariera

Kot specialist za genetiko je bil leta 1939 imenovan za predavatelja genetike na Univerzi v Oxfordu, v letih 1952-1969 je bil direktor laboratorija za genetiko, v letih 1963-1969 pa profesor ekološke genetike. Ford je bil eden prvih znanstvenikov, ki so bili izvoljeni za člana kolegija All Souls po sedemnajstem stoletju.

Ford je dolgo sodeloval z družbo R.A. Fisher. V času, ko je Ford razvil svojo formalno opredelitev genetskega polimorfizma, se je Fisher že navadil na visoke selekcijske vrednosti v naravi. Najbolj ga je navdušilo dejstvo, da polimorfizem skriva močne selekcijske sile (Ford je kot primer navedel človeške krvne skupine). Tako kot Fisher je nadaljeval razpravo o naravni selekciji in genetskem zdrsu s Sewallom Wrightom, za katerega je Ford menil, da preveč poudarja genetski zdrs. Zaradi Fordovega in svojega dela je Dobzhansky v tretji izdaji svojega slavnega besedila spremenil poudarek z drifta na selekcijo.

Ford je predvideval, da se polimorfizmi človeških krvnih skupin lahko ohranijo v populaciji z zagotavljanjem določene zaščite pred boleznimi. Šest let po tej napovedi je bilo ugotovljeno, da je tako, poleg tega pa je bila s študijo križanja AB x AB odločilno ugotovljena heterozigotska prednost. Njegov opus magnum je bila Ekološka genetika, ki je doživela štiri izdaje in je imela velik vpliv. Postavil je veliko temeljev za poznejše študije na tem področju in bil kot svetovalec povabljen, da pomaga ustanoviti podobne raziskovalne skupine v več drugih državah.

Med Fordovimi številnimi publikacijami je bila morda najbolj uspešna prva knjiga iz serije New Naturalist, Butterflies. Ford je leta 1955 v isti seriji napisal tudi knjigo Moths (Molji) in je eden redkih avtorjev, ki so napisali več kot eno knjigo v tej seriji.

Ekološka genetika

E. B. Ford se je več let ukvarjal z genetskim polimorfizmom. Polimorfizem je v naravnih populacijah pogost; ključna značilnost je, da se dve ali več diskontinuitetnih oblik vrste pojavlja skupaj v nekem ravnovesju. Dokler je razmerje med posameznimi oblikami višje od stopnje mutacije, mora biti vzrok za to selekcija. Fisher je že leta 1930 obravnaval primer, ko je pri alelih na enem lokusu heterozigot bolj vitalen kot oba homozigota. To je tipičen genetski mehanizem, ki povzroča tovrstni polimorfizem. Delo vključuje sintezo terenskih raziskav, taksonomije in laboratorijske genetike.

Callimorpha dominula morpha typica z razprtimi krili. Ford je več let raziskoval polimorfizem pri tej vrsti. Rdeča s črnimi zadnjimi krili, ki se razkrijejo v letu, opozarjajo na njen strupen okus. Sprednja krila so skrivnostna in v mirovanju prekrivajo zadnja krila. Na tem primeru mol na človeški roki počiva, vendar je pozoren in je prednja krila pomaknil naprej, da bi razkril opozorilni blisek.