Britanski program za Ugando (pogosto imenovan tudi "Ugandski načrt") je bil predlog, da bi del Vzhodne Afrike, ki je bil tedaj v britanski lasti, ponudili v naselitev judovski skupnosti. Namen je bil nuditi hitro zavetje judom, posebej tistim v Rusiji, ki so po valovih protijudovskih nasilij in pogromih iskali varno življenjsko okolje.
O predlogu
Predlog je leta 1903 prvič podal britanski kolonialni minister Joseph Chamberlain. Ponudba je vključevala približno 5.000 km² planote Mau v Keniji (tedaj del Britanskega protektorata Vzhodne Afrike). Chamberlain je zamisel predstavil kot možnost začasnega zavetja za judovsko prebivalstvo, posebej po hudem Novi uteku judov iz Ruskega imperija po pogromih, kot je bil pokrajinski primer v Kišeňjevu (Kishinev) leta 1903.
Reakcije znotraj sionističnega gibanja
Zamisel je bila obravnavana na šestem zasedanju sionističnega kongresa istega leta v Baslu. Pobudo je podprl Theodor Herzl, ki je v njej videl pragmatično rešitev in začasno izhodno pot za preganjane Jude. Njena sprejemljivost pa je močno razdelila gibanje: številni delegati in podporniki so nasprotovali vsakršni rešitvi, ki bi pomenila odstopanje od cilja povratka v Palestino.
Kongres je na koncu sprejel predlog z rezultatom 295 glasov za in 177 proti, a sprejetje je bilo tesno in sporno. Del gibanja je glasno nasprotoval in vprašanje je sprožilo globoke ideološke razprave o tem, ali naj sionizem vztraja izključno pri Palestini ali pa sprejme teritorialistične alternative.
Razplet in posledice
Britanska vlada je želela zadevo raziskati in poslala komisijo, ki je preučila primernost ozemlja. Poleg geografsko-klimatskih pomislekov so se pojavile tudi težave zaradi že obstoječih lokalnih prebivalcev in političnih interesov v regiji. Po nadaljnjih razpravah in poročilih je naslednji, sedmi sionistični kongres leta 1905 dokončno zavrnil sprejem ponudbe.
Ugandski načrt je imel pomembne posledice za sionistično gibanje: razkril je globoke razhajanja znotraj gibanja, spodbudil nastanek alternativnih tokov (npr. poznejše ozemeljske ali territorialistične iniciative) ter hkrati ojačal skupni poudarek mnogih sionistov na cilju vrnitve v Palestino kot osrednjem mestu narodnega prizadevanja. Iz zgodovinskega vidika ostaja primer pogosto omenjen kot preizkus pragmatizma in načelnosti v zgodnjem sionizmu.