Kalifornija v ameriški državljanski vojni

Od ustanovitve države do državljanske vojne

Ko je bila Kalifornija s kompromisom iz leta 1850 sprejeta kot država, so se Kalifornijci že odločili, da bo svobodna država. Na ustavni konvenciji leta 1849 so soglasno odpravili suženjstvo. Zato so južnjaki v kongresu leta 1850 glasovali proti sprejetju, medtem ko so severnjaki uveljavljali sprejem, pri čemer so opozarjali na 93 000 prebivalcev in veliko bogastvo zlata. Severna Kalifornija, v kateri so prevladovale rudarske, ladijske in trgovske elite iz San Francisca, je bila naklonjena temu, da postane država. Na predsedniških volitvah v ZDA leta 1856 je Kalifornija svoje elektorske glasove namenila zmagovalcu Jamesu Buchananu.

Poskusi odcepitve južne Kalifornije

Po sprejetju Kalifornije v Unijo so Kalifornijci in južnjaki, ki so bili naklonjeni suženjstvu, v redko poseljenem južnem delu Kalifornije v petdesetih letih 19. stoletja trikrat poskušali doseči samostojno državo ali ozemeljski status. Zadnji poskus, zakon Pico iz leta 1859, je sprejel kalifornijski državni zakonodajalec. Podpisal ga je državni guverner John B. Weller, volivci v predlaganem ozemlju Kolorado pa so ga z veliko večino potrdili. Predlog je bil poslan v Washington, kjer ga je močno zagovarjal senator Milton Latham. Vendar zaradi krize zaradi odcepitve po izvolitvi Abrahama Lincolna leta 1860 predlog ni bil nikoli izglasovan.

Leta 1860 je Lincoln dobil 38.733 glasov volivcev, kar je bilo le 32 % vseh glasov. Vendar je bilo to dovolj, da je osvojil vse štiri kalifornijske elektorske glasove.

Vpoklicani prostovoljci iz Kalifornije

24. julija 1861 je vojni minister pozval guvernerja Kalifornije, naj naroči prostovoljce za varovanje kopenske poštne poti od Carson Cityja do Salt Lake Cityja. Varovali naj bi tudi trdnjavo Laramie. Prvotni poziv je bil za pet konjeniških čet in en pehotni polk. Dne 14. avgusta so zaprosili še za štiri polke pehote in en polk konjenice. Poročali naj bi generalu Edwinu Vose Sumnerju. Ti prostovoljci so nadomestili redne enote, ki so bile pred koncem leta 1861 premeščene na vzhod. Kalifornija se je morala med državljansko vojno zaščititi z lastno delovno silo.

Boj za Kalifornijo

Tako Unija kot Konfederacija sta želeli kalifornijsko zlato. Ulysses S. Grant je nekoč dejal: "Ne vem, kaj bi počeli v tej veliki nacionalni sili, če ne bi bilo zlata iz Kalifornije." Konfederati so potrebovali tudi pristanišča, ki jih mornarica Unije ni blokirala. Če bi jim uspelo pridobiti nadzor nad južno Kalifornijo, bi dobili pristanišča, ki so jih nujno potrebovali. V južni Kaliforniji so živeli številni južnjaki, ki so se v času zlate mrzlice preselili v Kalifornijo. Čeprav so bili v manjšini, so želeli, da se Južna Kalifornija odcepi od Unije in se pridruži konfederacijskim državam. Severna Kalifornija je bila takrat zelo naklonjena Uniji. V južni Kaliforniji so bile organizirane številne skupine, ki so podpirale konfederacijo. Med njimi so bile tudi Losangeleške konjeniške puške in poglavja Vitezov zlatega kroga, tajne organizacije, ki je podpirala suženjstvo.

Prounijske državne milice in sile Unije so v Kaliforniji uporabljale številne utrdbe in tabore. Eden najbolj znanih je otok Alcatraz. Preden je postal zvezni zapor, je bilo na njem taborišče za vojne ujetnike konfederacije. Zadnja vojaška utrdba, ki še stoji, je vojašnica Drum. Bila je sedež vojske Unije v južni Kaliforniji in na ozemlju Arizone.