Košatec (Petrogale penicillata) je vrsta skalnih stenic. Je eden od več skalnih valabijev iz rodu Petrogale. Živi v skalah in pečinah avstralskega Velikega ločnega gorovja od približno 100 km severozahodno od Brisbana do Grampianov na jugozahodu Viktorije. Njegovi življenjski prostori so deževni gozdovi in suhi sklerofilni gozdovi. Na jugu in zahodu njegovega območja razširjenosti se je število skalnih valabijev s krtačjim repom zmanjšalo. Na severu Novega Južnega Walesa in na jugu Queenslanda je še vedno lokalno pogost. V Viktoriji je vrsta skoraj izumrla, saj so v narodnem parku Grampians le štiri, v vzhodnem Gippslandu pa 20. Leta 1988 so v jamah Jenolan v Novem Južnem Walesu v gozd izpustili približno 80 valabijev, vendar jih je do leta 1992 ostalo le še sedem.

Opis

Košatec (Brush‑tailed rock‑wallaby) je srednje velik valabij z značilnim dolgim, gosto poraščenim repom, ki ima na koncu pogosto krtačasto (košato) črnkasto konico. Telo je skladno in mišičasto, prilagojeno za gibanje po skalnatem terenu: močne zadnje noge in dobro razvite stopalnice omogočajo skoke med stenami in plezanje po pečinah. Barva kožuha je običajno rjava do sivo‑rjava z bledo podobo trebuha; na obrazu in okončinah se pojavljajo kontrastnejši odtenki. Odrasli primerki tehtajo ponavadi nekaj kilogramov in merijo od glave do trupa približno 50–70 cm (brez repa), a velikost lahko variira glede na populacijo.

Razširjenost in habitat

Ta vrsta je endemična za jugovzhodni del Avstralije in je tesno povezana s skalnatimi habitati: pečine, skalne razpoke in jame ji nudijo zavetje pred plenilci in neugodnimi vremenskimi razmerami. Vsebinsko so pomembni tudi obsežnejši predeli z grmičevjem in travnatimi kotički v bližini sten, kjer najdejo hrano. Razdrobljenost habitatov zaradi človekovih posegov in sprememb v rabi zemljišč je povzročila izolacijo populacij.

Vedenje in prehrana

  • Košatec je večinoma crepuskularen in nočno aktiven; čez dan se skriva v razpokah in pod stenskimi previsi.
  • Je rastlinojed: prehranjuje se z travami, listjem, brsti, semeni in včasih z lubjem ter plodovi. V suhih obdobjih lahko išče bolj odporne rastlinske dele.
  • Življenjski slog je socialen, z majhnimi skupinami ali kolonijami, ki zasedajo določene sklade skal. Posamezne skupine imajo pogosto jasno določen teritorij in poti med bivališči in pašniki.

Razmnoževanje

Košatec se razmnožuje kot ostali kenguruji in valabiji: brejost je kratka, po rojstvu se mladiček (joey) razvija naprej v materini vreči več mesecev. Natančna dolžina obdobja v vreči in starost, ko mladostnik začne opuščati vrečo, se lahko razlikuje med populacijami, a običajno traja več mesecev, nato pa mladiček še nekaj časa spremlja mater. Pare so lahko sezonske ali potekajo skozi celo leto, odvisno od lokalnih razmer in razpoložljivosti hrane.

Grožnje in ogroženost

Glavne grožnje košatcu izhajajo iz kombinacije naravnih in človekovih dejavnikov:

  • Uvedeni plenilci: lisice, divje mačke in psi (vključno z dingoi) pomembno zmanjšujejo število mladičev in oslabijo majhne populacije.
  • Izguba in fragmentacija habitata: sečnja, izkoriščanje zemljišč, pa tudi ograje in ceste povzročajo izolacijo kolonij.
  • Neposredna konkurenca z domačimi in invazivnimi zeliščnimi ter preživalnimi vrstami: koze in ovce lahko zmanjšajo razpoložljivost hrane; invazivne rastline spreminjajo strukturo habitatov.
  • Požari, suše in podnebne spremembe: ekstremni požari, ki uničijo vegetacijo in zavetje, ter daljša sušna obdobja zmanjšujejo preživetje in plodnost populacij.
  • Manjše genske raznolikosti: v izoliranih ali zelo majhnih populacijah se pojavi tveganje za inbreeding in zmanjšano odpornost proti boleznim.

Posledica teh pritiskov so lokalni upadi števila; primer je skoraj popolna izumrtje v Viktoriji (le peščica posameznikov v Grampians in Gippslandu) ter neuspešne ali delno uspešne ponovne naselitve, kot kaže primer izpusta približno 80 valabijev v jamah Jenolan (1988), od katerih jih je do 1992 ostalo le sedem.

Varstveni ukrepi in priporočila

Za zavarovanje teh ranljivih populacij so potrebni ciljni ukrepi:

  • upravljanje in zatiranje invazivnih plenilcev (lisice, divje mačke) z učinkovitimi programi nadzora;
  • zaščita in obnova ključnih skalnatih habitatov ter vzpostavitev habitatnih koridorjev, ki povežejo izolirane populacije;
  • programi preseljevanja in zaprtja populacij v ujetništvo le kot dopolnilo, ob predhodni pripravi območij in nadzoru plenilcev; izkušnje (npr. Jenolan) kažejo, da same reintrodukcije brez nadzora plenilcev pogosto ne uspejo;
  • monitoring populacij (številčnost, genetska raznolikost, zdravje) in dolgoročne študije življenjske zgodovine;
  • izobraževanje lokalnih skupnosti ter sodelovanje z lastniki zemljišč in parkovnimi upravami za zmanjšanje motenj in konfliktov.

Stanje in prihodnost

Košatec je zaradi svoje ozke vezanosti na skalnate predele in zaradi številnih pritiskov ranljiva vrsta na lokalni ravni. Nekatere populacije so še vedno relativno stabilne v severnih delih razširjenosti, medtem ko so druge močno ogrožene ali skoraj izumrle. Uspeh varstvenih ukrepov bo odvisen od trajnostnega nadzora plenilcev, ohranjanja in povezovanja habitatov ter hitrega odziva na izredne dogodke, kot so veliki požari ali dolgotrajne suše.

Za bolj konkretne informacije o veljavnih statusih (nacionalnih in mednarodnih uvrstitvah), trenutnih projektih varstva in možnostih sodelovanja je priporočljivo preveriti najnovejše podatke pri avstralskih varstvenih organizacijah in pri IUCN Red List.