Napad na Bari je bil zračni napad nemških bombnikov na zavezniške sile in ladijski promet v Bariju v Italiji.
Zgodilo se je 2. decembra 1943 med drugo svetovno vojno. V napadu je 105 nemških bombnikov Junkers Ju 88 iz Luftflotte 2 bombardiralo ladje iz zavezniške italijanske kampanje. V pristanišču Bari so potopili 27 tovornih in transportnih ladij ter škuner.
Napad, ki je trajal eno uro, je uničil pristanišče. Popravili so ga šele februarja 1944. Napad so poimenovali "Mali Pearl Harbor".
K smrtnim žrtvam je prispeval tudi izpust iperita z ene od tovornih ladij. Britanska in ameriška vlada sta skrivali novice o iperitu in njegovih učinkih na žrtve.
Potek napada in neposredne posledice
Napad se je zgodil ponoči in je zadel koncentracijo zavezniških tovornih ladij, spremstvenih čolnov in pristaniške infrastrukture. Zaradi presenetljivega in usmerjenega napada so goreči tovornjaki, skladišča in tankerji povzročili verižne eksplozije in obsežne požare, ki so otežili reševanje in gašenje. Pristanišče je bilo hudo poškodovano: izpad dela oskrbovalne poti je ovira za zavezniško ofenzivo v Italiji in je bil popolnoma ali delno obnovljen šele februarja 1944.
Iperit (žveplov iperit) in mednarodna prikrivanje
Ena od potopljenih ladij, ameriška tovornja ladja (znana v zgodovinskih virih kot SS John Harvey), je skrivaj prevažala zalogo žveplovega iperita, nameščeno kot previdnostna zaloga v primeru, da bi Nemčija začela uporabljati kemično orožje. Ko je ladja eksplodirala in goreče razmere razpršile kemično tovorno, se je iperit razširil po pristanišču z oblaki in onesnaženimi razbitinami.
Iperit povzroča hude kemične opekline kože in sluznic, poškodbe dihal in težke sistemske zaplete. Zaradi prisotnosti plumenov iperita je bilo mnogo žrtev izpostavljenih kemičnim opeklinam poleg poškodb zaradi eksplozij in požarov. Zdravstveno osebje ni sprva vedelo za prisotnost iperita, zato so bile prve diagnoze in ukrepi nepravilni ali neustrezni, kar je povečalo število hudih zapletov in smrtnih primerov.
Število žrtev, dolgoročne posledice in prikrivanje informacij
Napad je povzročil veliko materialno škodo in številne človeške žrtve med mornarji, vojaškim osebjem in civilisti; natančna števila so zaradi vojne cenzure in poznejšega prikrivanja podatkov težje ugotovljiva. Zavezniki — zlasti britanska in ameriška vojaška oblast — so z zamegljevanjem informacij skušali preprečiti paniko in omejiti obveščanje sovražnika o prisotnosti zalog kemičnega orožja.
Prikrivanje je pomenilo, da so številni prizadeti pacienti prejeli napačno ali zamujeno terapijo. Šele pozneje je zdravstvena stroka dokumentirala značilne poškodbe, povezane z izpostavljenostjo iperitu, in so posneti primeri prispevali k razumevanju mehanizmov delovanja tega kemijskega agensa.
Vpliv na medicino in zgodovinska ocena
Dogodki v Bariju so po vojni postali predmet raziskav, saj so opazovanja o učinkih iperita na krvne celice in kostni mozeg prispevala k zgodnejšemu razumevanju citotoksičnih učinkov, kar je v širšem smislu vplivalo na razvoj nekaterih kemoterapevtskih pristopov (derivati dušikovega iperita so kasneje postali osnova za prve citostatike). To ni bila neposredna terapija za žrtve iperita, temveč znanstveni izid opazovanj stranskih učinkov kemičnih agensov.
Pomen in spomin
Napad na Bari je v zgodovini ostal zapisan kot primer, kako kombinacija presenetljivega udara, gosto zasnovane pomorske logistike in tajnih skladišč kemičnega orožja lahko povzroči razsežne humanitarne in strateške posledice. Zaradi prikrivanja so mnogi vidiki dogodka dolgo ostali nepriznani, dokumenti pa so bili deloma deklasificirani šele pozneje, kar je omogočilo bolj polno razumevanje dogodkov in posledic.
Na lokalni in mednarodni ravni se Bari danes omenja kot opomin na nevarnosti kemičnega orožja ter kot primer vojne tajnosti in njenih posledic za preživele in reševalce.
