Alexandre Dumas, fils (fils pomeni sin), (27. julij 1824 – 27. november 1895) je bil sin Alexandra Dumasa, père (père pomeni oče). Kot njegov oče je bil tudi Alexandre Dumas, fils uveljavljen pisatelj in dramatik, a je svojo prepoznavnost kmalu utrdil s posebnim poudarkom na etičnih in družbenih temah v svojih delih.
Alexandre Dumas fils se je rodil v Parizu v Franciji kot nezakonski otrok šivilje Marie‑Catherine Labay in pisatelja Alexandra Dumasa. Leta 1831 ga je oče uradno priznal in mu omogočil izobrazbo na ustanovah, kot sta Institution Goubaux in Collège Bourbon. Izguba stika z materjo in tragične okoliščine iz njenega življenja so močno zaznamovale Dumasa filsa in vplivale na njegove poznejše motive — zlasti na sočutje do trpečih ženskih likov in na prepričanje, da ima družba do takih ljudi moralno odgovornost. V drami Le fils naturel (Nezakonski sin) iz leta 1858 je izrazil prepričanje, da je moški, ki je oče nezakonskega otroka, dolžan priznati svoj položaj in prevzeti odgovornost za matere in otroke.
Dumasova družinska geneza vključuje mešano izvornost: v njegovem družinskem rodu sta bila beli francoski plemič in mlada črna Haitijka. Zaradi tega in zaradi statusa nezakonskega otroka je bil v šolskih internatih pogosto tarča posmeha in predsodkov, kar je dodatno oblikovalo njegovo občutljivost do družbene nepravičnosti in vplivalo na tematiko njegovih del.
Leta 1844 se je preselil k očetu v Saint‑Germain‑en‑Laye, kjer je spoznal Marie Duplessis, mlado pariško kurtizano. Njena osebnost in usoda sta mu postali navdih za roman La dame aux camélias (Dama s kamelijami), prvič objavljen leta 1848 in pozneje prirejen kot gledališka igra. Igro je avtor kmalu adaptiral za oder — v angleščini je delo pogosto znano kot Camille — in iz tega je nastala tudi osnova za Verdijevo opero La Traviata iz leta 1853. Čeprav je Dumas priznal, da je adaptacijo v veliki meri pripravil tudi iz potreb po zaslužku, je z igrano različico dosegel velik javni in kritični uspeh.
S tem uspehom se je razmahnila njegova kariera dramatika. Dumas fils je v nadaljevanju skoraj opustil pisanje romanov in se posvetil dramskemu ustvarjanju, kjer je doživel dolgo obdobje vpliva: njegova dela so prevladovala na francoskem resnem odru v večini druge polovice 19. stoletja. Poleg že omenjene drame Le fils naturel je med njegovimi pomembnejšimi deli tudi napol avtobiografski roman L'Affaire Clemenceau (1867), ki je dosegel določeno uspešnost, vendar ga je njegova dramatika še bolj ponesla v javno zavest.
V osebnem življenju se je leta 1864 poročil z Nadežo Naryschkine, s katero je imel eno hčerko; po njeni smrti se je poročil s Henriette Régnier. Njegova poroka in zasebni odnosi so bili pogosto komentirani v družbenem prostoru, saj je Dumas sam pogosto v svojih tekstih problematiziral družbene norme, zlasti glede položaja žensk in odgovornosti moških.
Leta 1874 je bil sprejet v Francosko akademijo, kar je potrdilo njegovo mesto med pomembnejšimi literati tiste dobe. Leta 1894 je bil odlikovan s častno legijo, priznanje za njegove prispevke k francoski kulturi.
Alexandre Dumas, fils je umrl 27. novembra 1895 v Marly‑le‑Roi v Yvelinesu in bil pokopan na Cimetière de Montmartre v Parizu. Njegova grobnica je, kot omenjajo nekateri zapisi, le nekaj deset metrov oddaljena od pokopališča Marie Duplessis, kar daje njegovi biografiji določeno simbolno noto.
Zapuščina in vpliv
Dumas fils je v francoski književnosti zapustil večplastno zapuščino: kot avtor, ki je uspel združiti močne emocionalne zgodbe z jasno moralno stališče o družbeni odgovornosti; kot dramatik, ki je uveljavil intimen, moralno obarvan realizem na odru; in kot kulturna figura, katere delo je dalo novo obliko upodobitvi tragičnih ženskih likov. Njegova najbolj znana zgodba, La dame aux camélias, je doživela številne priredbe — gledališke, operne in filmske — in ostaja ena od najbolj prepoznavnih ljubezenskih tragedij 19. stoletja.
Med njegovimi glavnejšimi deli so (poleg La dame aux camélias in Le fils naturel) še vrsta iger in kratkih dramatik, ki so obravnavale teme morale, družinskih obveznosti in položaja žensk v družbi. Njegovo delo je vplivalo na razvoj sodobnega dramskega realizma in na literarne diskusije o etiki ter družbeni odgovornosti umetnosti.
Za bralce, ki jih zanima nadaljnje seznanjanje z njegovimi deli, so na voljo številni prevodi in moderne priredbe njegovih najpomembnejših dram in romanov — zlasti uprizoritve La dame aux camélias/Camille in interpretacije Verdijeve La Traviata, ki še danes redno nastopajo na odrih po vsem svetu.
