Edmund B. Ford: britanski ekološki genetik, oče ekološke genetike
Edmund Brisco Ford FRS (23. april 1901 - 2. januar 1988) je bil britanski ekološki genetik. Bil je vodilni med britanskimi biologi, ki so raziskovali vlogo naravne selekcije v naravi. Kot šolar se je Ford začel zanimati za lepidoptero, skupino žuželk, v katero spadajo metulji in molji. Nadaljeval je s preučevanjem genetike naravnih populacij in izumil področje ekološke genetike. Ford je leta 1954 prejel Darwinovo medaljo Kraljeve družbe. Kasneje, leta 1968, je prejel Unescovo nagrado Kalinga za popularizacijo znanosti.
Življenjska pot in delo
Ford je že v mladosti pokazal močno zanimanje za opazovanje narave, predvsem za metulje in molje. Svoje raziskave je nadaljeval z združevanjem poljedelskih opazovanj in klasičnih genetskih principov, kar mu je omogočilo analizo sprememb v naravnih populacijah skozi čas. Njegovo delo je bilo osredotočeno na to, kako in zakaj se oblike (fenotipi) ohranjajo ali spreminjajo v naravi, ter na merjenje moči naravne selekcije v delujočih populacijah.
Glavni prispevki
Ford je pionirsko razvil področje, ki je pozneje postalo znano kot ekološka genetika. Med njegovimi ključnimi prispevki so:
- Empirično dokazovanje naravne selekcije: pokazal je, da naravna selekcija v naravnih populacijah ni šibka, temveč lahko hitro spreminja frekvence genov in oblik pri živalih in rastlinah.
- Polimorfizem: raziskoval je vzroke in vzdrževanje genetskega in fenotipskega polimorfizma v naravi, vključno z mehanizmi, kot so uravnotežena selekcija in lokalne prilagoditve.
- Primeri iz lepidoptere: Fordove študije metuljev in moljev, zlasti primeri industrijske melanizacije pri nekaterih vrstah, so postali klasični primeri delovanja selekcije v naravi.
- Metodološki prispevki: spodbujal je kombinacijo polnih terenskih opazovanj z natančnimi genetskimi analizam, kar je postavilo temelje za nadaljnje kvantitativne in populacijske študije v evolucijski biologiji.
Izobraževanje in vpliv
Ford je imel velik vpliv na generacije biologov in ekologov, saj je vpeljal strogo empirično metodo v proučevanje evolucije v naravi. Njegove ideje so vplivale na razvoj populacijske genetike, ekološke biologije in konservacijske genetike. Bil je tudi aktiven pri širjenju znanosti, kar potrjuje prejem Unescove nagrade Kalinga.
Nagrade in priznanja
- FRS (članstvo v Kraljevi družbi) — povezava ohranjena v začetnem odstavku.
- Darwinova medalja Kraljeve družbe, 1954.
- Unescova nagrada Kalinga za popularizacijo znanosti, 1968.
Publikacije in zapuščina
Ford je avtor več knjig in številnih znanstvenih člankov, med njimi vplivnega dela o ekološki genetiki, ki je povzeto in uporabljeno kot temeljno gradivo v tej disciplini. Njegova zapuščina je v trdnem uveljavljanju pomena naravne selekcije v naravi in v metodah, ki povezujejo genetiko s terenskimi opazovanji. Njegove ugotovitve in pristopi ostajajo pomemben del sodobne evolucijske biologije in ekologije.
Kariera
Kot specialist za genetiko je bil leta 1939 imenovan za predavatelja genetike na Univerzi v Oxfordu, v letih 1952-1969 je bil direktor laboratorija za genetiko, v letih 1963-1969 pa profesor ekološke genetike. Ford je bil eden prvih znanstvenikov, ki so bili izvoljeni za člana kolegija All Souls po sedemnajstem stoletju.
Ford je dolgo sodeloval z družbo R.A. Fisher. V času, ko je Ford razvil svojo formalno opredelitev genetskega polimorfizma, se je Fisher že navadil na visoke selekcijske vrednosti v naravi. Najbolj ga je navdušilo dejstvo, da polimorfizem skriva močne selekcijske sile (Ford je kot primer navedel človeške krvne skupine). Tako kot Fisher je nadaljeval razpravo o naravni selekciji in genetskem zdrsu s Sewallom Wrightom, za katerega je Ford menil, da preveč poudarja genetski zdrs. Zaradi Fordovega in svojega dela je Dobzhansky v tretji izdaji svojega slavnega besedila spremenil poudarek z drifta na selekcijo.
Ford je predvideval, da se polimorfizmi človeških krvnih skupin lahko ohranijo v populaciji z zagotavljanjem določene zaščite pred boleznimi. Šest let po tej napovedi je bilo ugotovljeno, da je tako, poleg tega pa je bila s študijo križanja AB x AB odločilno ugotovljena heterozigotska prednost. Njegov opus magnum je bila Ekološka genetika, ki je doživela štiri izdaje in je imela velik vpliv. Postavil je veliko temeljev za poznejše študije na tem področju in bil kot svetovalec povabljen, da pomaga ustanoviti podobne raziskovalne skupine v več drugih državah.
Med Fordovimi številnimi publikacijami je bila morda najbolj uspešna prva knjiga iz serije New Naturalist, Butterflies. Ford je leta 1955 v isti seriji napisal tudi knjigo Moths (Molji) in je eden redkih avtorjev, ki so napisali več kot eno knjigo v tej seriji.
Ekološka genetika
E. B. Ford se je več let ukvarjal z genetskim polimorfizmom. Polimorfizem je v naravnih populacijah pogost; ključna značilnost je, da se dve ali več diskontinuitetnih oblik vrste pojavlja skupaj v nekem ravnovesju. Dokler je razmerje med posameznimi oblikami višje od stopnje mutacije, mora biti vzrok za to selekcija. Fisher je že leta 1930 obravnaval primer, ko je pri alelih na enem lokusu heterozigot bolj vitalen kot oba homozigota. To je tipičen genetski mehanizem, ki povzroča tovrstni polimorfizem. Delo vključuje sintezo terenskih raziskav, taksonomije in laboratorijske genetike.
Callimorpha dominula morpha typica z razprtimi krili. Ford je več let raziskoval polimorfizem pri tej vrsti. Rdeča s črnimi zadnjimi krili, ki se razkrijejo v letu, opozarjajo na njen strupen okus. Sprednja krila so skrivnostna in v mirovanju prekrivajo zadnja krila. Na tem primeru mol na človeški roki počiva, vendar je pozoren in je prednja krila pomaknil naprej, da bi razkril opozorilni blisek.
