ʿAbd al-Qādir Gīlānī, (perzijsko: Abū Sālih ʿAbd al-Qādir al-Gīlānī al-Ḥasanī wa'l-Ḥusaynī (arabsko: Muḥyī l-Dīn Abū Muḥammad b: عبدالقادر الجيلاني, turško: Abdülkâdir Geylânî, kurdsko: Abdülkâdir Geylânî: Abdilqadirê Geylanî, soranski kurdski: Evdilqadirê Geylanî, soranski kurdski: Evdilqadirê Geylanî: Bil je hanbalski sunitski muslimanski pridigar, govornik, asket, mistik, sayyid, faqīh in teolog. Znan je bil po tem, da je bil istoimenski ustanovitelj tarike Kadirja (sufijskega reda) v sufizmu.

Življenje in zgodovina

ʿAbd al-Qādir al‑Gīlānī se je rodil približno leta 1077 (približno 470 AH) v pokrajini Gīlān (današnja severna Iran) in umrl leta 1166 (561 AH) v Bagdadu. Po prihodu v Bagdad je študiral islamsko pravo, še posebej po hanbalski šoli, in se uveljavil kot učenjak, pridigar in učitelj. Sam sebe in ga tradicionalni viri predstavljajo tudi kot sayyida — potomca Alija in Fatime, čeprav so genealogije včasih predmet razprav med zgodovinarji.

Učenje in praksa

Al‑Gīlānī je združeval strogo držo v zvezi z islamsko pravo (sharia) s poudarkom na notranji, etični in duhovni prenovi (tariqa). Njegovo učenje vključuje:

  • askezo in pokornost Bogu — spodbujal je premišljenost, skromnost in odpovedovanje praznim željam;
  • poudarek na pokori in pokori srca — resnično bogaboječnost je po njegovem mnenju rezultat notranjih vedenj in dejanj, ne le zunanje formalnosti;
  • povezavo med šerijatom in tasavvufom — zagovarjal je, da pravo (zakon) in bila (duhovna izkušnja) ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta;
  • — pogosto se mu pripisuje kritika fanatizma in samovoljnih praks.

Dela in literarna zapuščina

Vrsta del mu je tradicionalno pripisana; med bolj znanimi, pogosto navedenimi naslovi so Al‑Ghuniyya li‑Ṭālibī Ṭarīq al‑Ḥaqq (Dovolj za iskalce poti resnice) in Futūḥ al‑Ghayb (Razodetja o nevidnem). Vendar zgodovinarji opozarjajo, da so bila nekatera dela zbirana, urejena ali razširjena po njegovi smrti v obliki katekizmov, zbranih govorov in anekdot, zato je treba ločiti med njegovimi avtoritativnimi izreki in poznejšo hagiografijo.

Zapuščina in vpliv

Najbolj trajen vpliv ʿAbd al‑Qādirja je ustanovitev tarike Kadirija, ene izmed najstarejših in najbolj razširjenih sufijskih bratovščin. Kadirija se je širila po Bližnjem vzhodu, Afriki, Anatoliji, Balkanu, Indiji in jugovzhodni Aziji ter močno vplivala na popularno sufijsko prakso, duhovno pedagogiko in lokalne oblike predajanja islamskega učenja.

V zavedanju vernikov je al‑Gīlānī postal figura svetnika (walī), pri kateri ljudje iščejo posredništvo, blagoslove in duhovni nasvet. Njegov grob v Bagdadu je postal pomembno romarsko mesto, njegov spomin pa so negovale številne družine sufi učencev in cehi.

Kritična perspektiva

Zgodovinski viri o ʿAbd al‑Qādirju mešajo dokumentirane podatke in folklorne pripovedi; številne pripovedke o čudežih, prerokbah in vizijah izvirajo iz hagiografskih zbirk. Moderni orientalistični in islamski znanstveniki skušajo ločiti verodostojna učenja in dokumentirane dogodke od poznejših prispevkov, vendar ostaja njegovo mesto v islamski duhovni zgodovini izrazito pomembno.

Na splošno je ʿAbd al‑Qādir al‑Gīlānī pomembna figura zaradi svojega prispevka k razvoju sodobne sufijske misli, združitve šeriatske strogosti s prakso notranje očiščenosti in zaradi vpliva tarike Kadirija, ki je oblikovala duhovno življenje milijonov vernikov skozi stoletja.