Definicija

Žolne so izrastki na površini rastlin in drugih oblik življenja. Povzročajo jih različni zajedavci, kot so glive, bakterije, žuželke in pršice. Gre za nenormalne rasti rastlinskih tkiv, ki so pogosto podobne benignim tumorjem ali bradavicam pri živalih.

Vzroki

  • Glive in bakterije: Nekateri mikroskopski povzročitelji sprožijo lokalizirano delitev in rast celic, kar vodi v nastanek žoln.
  • Žuželke in pršice: Najpogostejši povzročitelji žoln so pogosto žuželke (npr. ose, muhe, hrošči) in pršice. S svojimi dejanji ali izločki povzročijo rastlinsko tkivo, da oblikuje žolno.
  • Fizične poškodbe: Mehanske poškodbe lahko pospešijo nastanek izrastkov ali omogočijo vstop patogenov, ki potem sprožijo žolno.

Nastanek in mehanizem tvorbe

Rastlinske žolce povzroči lokalna sprememba v rasti in diferenciaciji rastlinskih celic. V mnogih primerih je mogoče ugotoviti, kaj povzroča določeno žolco, ne da bi bil dejanski povzročitelj prisoten, saj imajo številne vrste žolčnikov značilne oblike, velikosti in strukture. To velja zlasti za žolne, ki jih povzročajo žuželke in pršice.

Žuželčne žolne na rastlinah nekaterim rastlinojedim žuželkam omogočajo lasten mikrohabitat. So rastlinsko tkivo, nad katerim povzročitelj v veliki meri prevzame nadzor. Žolne služijo kot življenjski prostor in vir hrane za povzročitelja: lahko vsebujejo hranljiv škrob in druga hranila, hkrati pa nudijo fizično zaščito pred plenilci.

Običajen potek pri žuželkah in pršicah je tak: odrasle žuželke ali ličinke vbrizgajo kemijske snovi (hormone, rastoče regulatorje ali druge izločke) v rastlino ali mehansko poškodujejo tkivo. Te snovi in dražljaji vplivajo na delitev in različno rast celic. Po nastanku žolne se ličinke pogosto hranijo in razvijajo v njej do popolne zrelosti, nato jo zapustijo. Za nastanek žoln mora povzročitelj izkoristiti obdobje aktivne delitve rastlinskih celic, torej v času vegetativne rasti: v zmernem podnebju je to običajno spomladi, v tropskih regijah pa je rastna sezona lahko daljša.

Pomen žoln v ekosistemu in vpliv na rastline

  • Ekološki pomen: Žolne povečujejo kompleksnost habitatov: tvorijo mikrookolja, v katerih živijo povzročitelji, njihove plenilce in parazitoide. S tem prispevajo k biodiverziteti.
  • Zaščita in prehrana povzročiteljev: Žolne nudijo hrano in varno zavetišče pred plenilci in neugodno okoljsko situacijo.
  • Vpliv na gostitelja: Večina žoln rastlini ne povzroči smrtne škode, lahko pa zmanjšajo rast, pridelke ali estetsko vrednost pri okrasnih rastlinah. Včasih ob hudi okužbi pride do večje škode na vejah ali listih.

Prepoznavanje in obvladovanje

Zaradi značilne oblike in postavitve žoln je pogosto mogoče določiti povzročitelja le na podlagi samih žoln, tudi če povzročitelj ni prisoten. Pri ocenjevanju škodljivosti upoštevamo število žoln, prizadete organe (listi, stebla, korenine, cvetovi) in splošno zdravstveno stanje rastline.

Ukrepi obvladovanja vključujejo:

  • mehančno odstranjevanje žoln (če je mogoče) in uničevanje okuženih delov,
  • spodbujanje naravnih sovražnikov povzročiteljev (parazitoidov, plenilcev),
  • zdravila ali fitosanitarni ukrepi le v primerih, ko je žolnovna tvorba povzročila gospodarsko škodo,
  • izbira odpornih sort in skrb za splošno vitalnost rastlin, kar zmanjša dovzetnost za nastanek žoln.

Zaključek

Žolne so zanimiv in raznolik pojav v rastlinskem svetu: predstavljajo primer sofisticirane interakcije med gostiteljem in povzročiteljem. Čeprav so večinoma nenevarne za rastlino, so pomembne z vidika ekologije, evolucije in včasih tudi gospodarstva. Razumevanje vzrokov in mehanizmov nastanka žoln pomaga pri pravilnem prepoznavanju in primernejšem upravljanju z okuženimi rastlinami.