Impuzamugambi: ruandska milica - izvor, delovanje in vloga v genocidu 1994

Impuzamugambi: zgodovina in delovanje ruandske milice ter njena vloga v genocidu 1994 — poglobljen članek o vzrokih, zločinih in posledicah

Impuzamugambi je bila milica, ustanovljena leta 1992 v Ruandi. "Impuzamugambi" v ruandskem uradnem jeziku kinyarwanda pomeni "tisti, ki imajo isti cilj".

Impuzamugambi so sestavljali mladi iz etnične skupine Hutujcev. Podobno milico, Interahamwe, so prav tako sestavljali mladi Hutuji. Ti dve milici sta v ruandskem genocidu skupaj pobili več deset tisoč Tutsijev, pripadnikov druge etnične skupine. Ubijali so tudi nekatere Hute, ki se niso strinjali z vlado, ki je bila naklonjena Hutujem.

Izvor in politična povezanost

Impuzamugambi se je oblikovala v zgodnjih 1990-ih kot paramilitarna milica, tesno povezana s skrajnimi elementi hutujskih političnih gibanj. Milica je veljala za gostilno strankarskih in lokalnih struktur, ki so širile ideologijo Hutu Power in močno nasprotovale politični participaciji ter obstoju Tutsijev v državi. V času pred genocidom so bila politična spodbujanja sovraštva, organizacija in rekrutiranje novih članov pogosto usmerjena z lokalnih voditeljev, mladinskih skupin in medijev, ki so širili nestrpnost.

Sestava, usposabljanje in oborožitev

Impuzamugambi so sestavljali predvsem mladi moški in v nekaterih primerih tudi ženske iz podeželja in predmestij. Organizacijsko je milica delovala kot neformalna enota z lokalnimi poveljniki; obseg in disciplina sta se razlikovala od kraja do kraja. Člani so bili pogosto usposobljeni za uporabo preprostih volil in orožja — predvsem mac, palice, kmetijska orodja ter v mnogih primerih tudi strelno orožje. Orožje in logistična podpora sta v številnih primerih prihajala iz državnih obesil ali bila zbrana lokalno.

Ideologija in propaganda

Pomemben del delovanja Impuzamugambi je bila propaganda, ki je dehumanizirala Tutsije in spodbujala nasilje kot "varovanje" Hutu interesov. Radio, lokalni časopisi in javni govori so igrali ključno vlogo pri načrtovanju in vzpodbuditvi sovraštva. Sramotenje, lažne obtožbe in pozivi k odstranitvi Tutsijev so ustvarili ozračje, v katerem je bilo sistematično nasilje sprejemljivo ali celo zaželeno.

Vloga v genocidu 1994

Med aprilsko–julijskim valom genocida leta 1994 so Impuzamugambi delovale skupaj z drugimi milicami, predvsem z Interahamwe, ter v mnogih primerih z organi državne varnosti. Njihove glavne taktične naloge so bile:

• postavljanje cestnih zased in kontrolnih točk za identifikacijo in aretacijo tarč;
• organiziranje lokalnih pobojnih enot in množičnih umorov v vaseh, cerkvah, šolah in bolnišnicah;
• aktivno sodelovanje pri množičnih pobojev, posilstvih in drugih oblikah nasilja nad civilisti;
• izvrševanje naročil za likvidacijo političnih nasprotnikov in tistih, ki naj bi ogrožali dominantni red.

Genocid je po ocenah povzročil okoli 800.000 žrtev v približno sto dneh. Impuzamugambi in Interahamwe sta skupaj izvršila velik del krvavih dejanj, čeprav je točno število žrtev, ki jih je povzročila posamezna enota, težko določiti.

Metode in ciljanje žrtev

Milice so pogosto uporabljale brutalne in javne metode ubijanja — maci, odstrel, mučenje in posilstva. Ciljali so na Tutsije zaradi etnične pripadnosti, pa tudi na Hute, ki so nasprotovali nasilju ali nudili pomoč žrtvam. Uporaba identifikacijskih dokumentov, seznamov, ter sodelovanje lokalnih oblastnikov je omogočilo hitro lociranje tarč.

Posledice, pregoni in spomin

Po zmagoslavju Ruandske domovinske fronte (RPF) v juliju 1994 so bile Impuzamugambi razpuščene ali razbežane. Veliko članov je pobegnilo v sosednje države, predvsem v takratno Zair (danes Demokratčna republika Kongo). V letih po genocidu so tako mednarodna kot nacionalna sodišča (vključno z Mednarodnim kazenskim sodiščem za Ruando, ICTR) ter kasneje tradicionalni gacaca-sodni postopki v Ruandi preganjali organizatorje in številne izvajalce zločinov. Nekateri voditelji in organizatorji so bili obsojeni zaradi vloge pri načrtovanju in izvajanju genocida, številni nižji udeleženci pa so bili obravnavani v množičnih postopkih v Ruandi.

Pomen za zgodovinsko in družbeno spomin

Vloga Impuzamugambi v genocidu ostaja pomembna teme v študijih o etničnem nasilju, propagandi in organiziranem ubijanju. Spomin na žrtve ter izobraževanje o mehanizmih, ki vodijo do množičnega nasilja, sta ključna za preprečevanje ponovitve podobnih zločinov. Razumevanje, kako so paramilitarne skupine, lokalni voditelji in mediji sodelovali, pomaga poudariti nujnost odgovornosti, pravice in trajnega miru.

Impuzamugambi med genocidom

6. aprila 1994 sta bila ruandski predsednik Juvénal Habyarimana in predsednik Burundija na letalu, ki so ga sestrelili. Oba sta bila Hutujca. Kot je pozneje zapisalo zunanje ministrstvo Združenih držav Amerike:

"

Oba predsednika sta bila ubita. Kot da bi bil sestrelitev znak, so vojaške skupine in milice začele zbirati in pobijati vse Tutsije in zmerne politike [člane vlade, ki niso bili skrajneži], ne glede na njihovo etnično pripadnost.

"

Ovire na poti

V pol ure po strmoglavljenju letala so Impuzamugambi in Interahamwe začeli blokirati ceste v Kigaliju, glavnem mestu Ruande. Vsi Ruandci so morali imeti pri sebi identifikacijske kartice, na katerih je bila navedena njihova etnična skupina. Milice so ubile vsakega Tutsija, ki so ga našle.

Milice so še naprej uporabljale cestne blokade, ki so postale pomemben del ruandske strategije genocida:

• Z identifikacijskimi karticami je bilo mogoče zlahka ugotoviti, kdo je Tutsi
• Voditelji so milici dali sezname ljudi, ki so jih želeli ubiti; če bi se kdo od teh ljudi ustavil na cestni zapori, bi ga milica ubila.
• Zaradi cestnih blokad so bili Tutsiji preveč prestrašeni, da bi poskušali pobegniti iz Ruande po cestah.

Ubijanje od vrat do vrat

V prvih dneh genocida sta ruandska vojska in predsedniška straža v Kigaliju izvajali usmrtitve ljudi. Vendar so bili z njimi Impuzamugambi in Interahamwe, ki so jih vojaki naučili, kaj storiti. Kmalu so začeli sodelovati. Najprej so vojaki streljali z granatami, solzivcem in strojnicami v kraje, kjer so se morda zadrževali Tutsije. Nato je bilo milici dovoljeno vstopiti in pobiti vse, ki so bili notri. Pogosto so ljudi ubijali z mačetami ali palicami. Nato so vojaki in milica iskali vsakega posameznika, ki bi se še lahko skrival.

Tako so ruandska vojska in milice v prvih petih dneh genocida ubili 20.000 ljudi.

Širjenje genocida

Po podatkih organizacije Human Rights Watch so milice pred 6. aprilom štele le okoli 2 000 pripadnikov, večinoma v Kigaliju. Vendar: "Ko se je začel genocid in so pripadniki milic začeli uživati sadove nasilja, se je njihovo število [hitro] povečalo na dvajset do trideset tisoč za [celotno] državo [.]" Sčasoma sta se Impuzamugambi in Interahamwe tako razširili, da sta skupaj šteli 50.000 pripadnikov. To je bilo za polovico manj članov, kot jih je imela redna ruandska vojska.

To je milicam omogočilo širjenje genocida po Ruandi. Milice so bile po vsej državi. Vendar pa milice niso izvajale vseh pobojev v genocidu. Navadne ljudi so spodbujale, včasih pa jih tudi prisilile, da so ubijali svoje tutsijske sosede, prijatelje, žene ali može. Če tega ne bi storili, bi jih ubili sami.

Milice so pobijale skupine Tutsijev, ki so se skušali skriti v krajih, kot so šole in cerkve. Na primer, 21. aprila 1994 so pripadniki milice v pokolu na tehnični šoli v Murambiju v enem dnevu pobili skoraj 65 000 Tutsijev.

Milice so tudi posilile in spolno napadle številne ženske in dekleta. Na splošno je bilo med genocidom posiljenih od 150.000 do 250.000 žensk in deklet (čeprav ni mogoče ugotoviti, koliko teh zločinov so storile milice in koliko pripadniki vojske).

Lobanje ljudi, ki so bili ubiti v tehnični šoli Murambi

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Impuzamugambi?

V: Kaj pomeni izraz "Impuzamugambi"?

V: Kdo sestavlja Impuzamugambi?

V: Ali je obstajala podobna milica, sestavljena iz mladih Hutujcev?

V: Kakšen je bil glavni cilj Impuzamugambi in Interahamwe?

V: Ali so te milice ubile tudi nekaj Hutujcev?

V: Kdaj se je zgodil genocid v Ruandi?

Išči po črki