Impuzamugambi

O Impuzamugambi

Leta 1992 sta dve politični stranki, ki sta podpirali hutujskega predsednika, ustanovili Impuzamugambi in Interahamwe. Ti politični stranki sta bili ekstremistični skupini, naklonjeni Hutuom.

Milice so se usposabljale v ruandski vojski. Nekatere skupine in priče trdijo, da so milice usposabljali tudi francoski vojaki. Eden od poveljnikov milic se je hvalil, da so njegovi možje tako dobro usposobljeni, da lahko v 20 minutah ubijejo 1 000 Tutsijev.

Impuzamugambi med genocidom

6. aprila 1994 sta bila ruandski predsednik Juvénal Habyarimana in predsednik Burundija na letalu, ki so ga sestrelili. Oba sta bila Hutujca. Kot je pozneje zapisalo zunanje ministrstvo Združenih držav Amerike:

"

Oba predsednika sta bila ubita. Kot da bi bil sestrelitev znak, so vojaške skupine in milice začele zbirati in pobijati vse Tutsije in zmerne politike [člane vlade, ki niso bili skrajneži], ne glede na njihovo etnično pripadnost.

"

Ovire na poti

V pol ure po strmoglavljenju letala so Impuzamugambi in Interahamwe začeli blokirati ceste v Kigaliju, glavnem mestu Ruande. Vsi Ruandci so morali imeti pri sebi identifikacijske kartice, na katerih je bila navedena njihova etnična skupina. Milice so ubile vsakega Tutsija, ki so ga našle.

Milice so še naprej uporabljale cestne blokade, ki so postale pomemben del ruandske strategije genocida:

• Z identifikacijskimi karticami je bilo mogoče zlahka ugotoviti, kdo je Tutsi
• Voditelji so milici dali sezname ljudi, ki so jih želeli ubiti; če bi se kdo od teh ljudi ustavil na cestni zapori, bi ga milica ubila.
• Zaradi cestnih blokad so bili Tutsiji preveč prestrašeni, da bi poskušali pobegniti iz Ruande po cestah.

Ubijanje od vrat do vrat

V prvih dneh genocida sta ruandska vojska in predsedniška straža v Kigaliju izvajali usmrtitve ljudi. Vendar so bili z njimi Impuzamugambi in Interahamwe, ki so jih vojaki naučili, kaj storiti. Kmalu so začeli sodelovati. Najprej so vojaki streljali z granatami, solzivcem in strojnicami v kraje, kjer so se morda zadrževali Tutsije. Nato je bilo milici dovoljeno vstopiti in pobiti vse, ki so bili notri. Pogosto so ljudi ubijali z mačetami ali palicami. Nato so vojaki in milica iskali vsakega posameznika, ki bi se še lahko skrival.

Tako so ruandska vojska in milice v prvih petih dneh genocida ubili 20.000 ljudi.

Širjenje genocida

Po podatkih organizacije Human Rights Watch so milice pred 6. aprilom štele le okoli 2 000 pripadnikov, večinoma v Kigaliju. Vendar: "Ko se je začel genocid in so pripadniki milic začeli uživati sadove nasilja, se je njihovo število [hitro] povečalo na dvajset do trideset tisoč za [celotno] državo [.]" Sčasoma sta se Impuzamugambi in Interahamwe tako razširili, da sta skupaj šteli 50.000 pripadnikov. To je bilo za polovico manj članov, kot jih je imela redna ruandska vojska.

To je milicam omogočilo širjenje genocida po Ruandi. Milice so bile po vsej državi. Vendar pa milice niso izvajale vseh pobojev v genocidu. Navadne ljudi so spodbujale, včasih pa jih tudi prisilile, da so ubijali svoje tutsijske sosede, prijatelje, žene ali može. Če tega ne bi storili, bi jih ubili sami.

Milice so pobijale skupine Tutsijev, ki so se skušali skriti v krajih, kot so šole in cerkve. Na primer, 21. aprila 1994 so pripadniki milice v pokolu na tehnični šoli v Murambiju v enem dnevu pobili skoraj 65 000 Tutsijev.

Milice so tudi posilile in spolno napadle številne ženske in dekleta. Na splošno je bilo med genocidom posiljenih od 150.000 do 250.000 žensk in deklet (čeprav ni mogoče ugotoviti, koliko teh zločinov so storile milice in koliko pripadniki vojske).

Lobanje ljudi, ki so bili ubiti v tehnični šoli Murambi

Konec genocida

Ugandska vojska se je pridružila uporniški vojski Tutsijev v boju proti ekstremističnim Hutujem. Postopoma so prevzeli nadzor nad več deli Ruande. Nazadnje so 4. julija 1994 prevzeli nadzor nad Kigalijem.

Po tem je približno dva milijona Hutujev pobegnilo iz Ruande v Zair (danes Demokratična republika Kongo). Ko so Tutsije prevzeli nadzor, se je genocid končal.

Kazenski pregon in kazen

Številni Impuzamugambi so bili med dvema milijonoma ljudi, ki so iz Ruande pobegnili v vzhodni Zair. Tutsije in ugandske vojske so jih preganjale. Po navedbah BBC-ja "skupine za človekove pravice pravijo, da je [tutsijska uporniška vojska] ubila na tisoče hutujskih civilistov, ko je prevzela oblast - in še več, ko so šli v [Zair], da bi sledili [milicam]." Vendar ni mogoče vedeti, koliko pripadnikov Impuzamugambi je bilo morda ubitih.

Vendar je mednarodno sodišče obsodilo dva poveljnika Impuzamugambija: Hassana Ngezeja in Jeana Bosca Barayagwize. Varnostni svet Združenih narodov je leta 1995 ustanovil Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (ICTR). Njegov cilj je bil preganjati osebe, ki so sodelovale pri genocidu, vojnih zločinih ali zločinih proti človečnosti.

Leta 2003 je ICTR Ngezeja in Barayagwizo spoznal za kriva načrtovanja in vodenja genocida, poskusov, da bi druge ljudi pripravili do genocida, in zločinov proti človečnosti. Oba sta bila obsojena na dosmrtni zapor. Obsodba Barayagwize je bila pozneje zaradi pravne napake znižana na 35 let. V zaporu bo ostal vsaj 27 let.

Sorodne strani

• Ruandski genocid
• Interahamwe
• Misija Združenih narodov za pomoč Ruandi
• Genocid
• Zločini proti človeštvu
• Rasizem