UNAMIR: misija ZN v Ruandi (1993–1996) in neuspeh med genocidom 1994

Pri genocidu je veliko ali vsi ljudje v skupini ubiti zaradi njihove etnične pripadnosti, vere ali političnega prepričanja. V genocidu v Ruandi so bili pripadniki etnične skupine, imenovane Tutsi (abatutsi), ubiti zaradi svoje etnične pripadnosti. Ubijalci so bili skrajni pripadniki druge etnične skupine, imenovane Hutu (abahutu). Hutuji so pobijali tudi druge Hutuje, katerih politična prepričanja niso bila tako skrajna kot njihova.

Leta 1994 so bili skoraj vsi Ruandci (85 %) Hutuji. Vendar je imela manjšina Tutsijev več let več moči in je vodila ruandsko vlado. V letih 1990-1993 sta se obe skupini spopadli v državljanski vojni za to, kdo bo nadzoroval vlado. Ta vojna se je končala z mirovno pogodbo leta 1993. Eden od razlogov, zakaj se je vključil UNAMIR, je bil zagotoviti, da obe strani spoštujeta ta sporazum.

Vendar je bilo 6. aprila 1994 sestreljeno letalo, na katerem sta bila predsednika Ruande in Burundija. Oba predsednika sta bila Hutuja. Nihče ne ve zagotovo, kdo je sestrelil letalo. Vendar so hutujski skrajneži krivdo pripisali uporniški skupini Tutsijev in takoj začeli pobijati Tutsije. Tega dne se je začel genocid v Ruandi.

V Združenih narodih ni bilo veliko držav, ki bi želele poslati mirovne enote v Ruando, še preden se je začel genocid. Francija je bila zaveznica vlade pod vodstvom Hutujev in se ni želela boriti proti njej. Združene države Amerike so leto prej v Somaliji mučile in ubijale svoje vojake, zato se niso želele zaplesti v nov boj v Afriki." Poleg tega so številne države menile, da jim pomoč Ruandi ne bo prinesla ničesar. Ruanda ni imela pomembnih naravnih virov, kot sta nafta ali zlato, in je bila majhna. Trajalo je pet mesecev, da so države članice Združenih narodov ponudile dovolj vojakov za to misijo.

Ni pristojnosti za zaščito državljanov

Ko se je začel genocid, je UNAMIR naletel na resno težavo. UNAMIR mora svoj "mandat" (pooblastila, cilje in ukaze za misijo) dobiti od Varnostnega sveta Združenih narodov. Za to misijo mandat UNAMIR ni vključeval ustavitve genocida ali zaščite civilistov. V tem času so vojaki UNAMIR lahko streljali z orožjem le v samoobrambi, če jih je kdo osebno napadel. Niso smeli uporabiti orožja ali se vključiti v zaščito napadenih civilistov.

Ko so videli, kaj se dogaja v Ruandi, so poveljnik UNAMIR-a Roméo Dallaire in belgijski pripadniki mirovnih sil zaprosili Varnostni svet, naj jim dodeli več pooblastil in vojakov, da bi ustavili pobijanje. Vendar države članice Združenih narodov niso želele spremeniti teh pravil za UNAMIR. Skupaj z drugimi svetovnimi voditelji so o genocidu govorile kot o "še enem etničnem konfliktu" in trdile, da se bodo tovrstne stvari v Afriki vedno dogajale.

Potem ko je bilo deset njenih vojakov mučenih in ubitih, ko so poskušali zaščititi predsednika vlade, je Belgija iz Ruande umaknila preostale vojake.

Odziv Varnostnega sveta

Mirovne enote UNAMIR so bile vse pogosteje napadene. Druge države so začele posnemati Belgijo in umikati svoje vojake iz Ruande. Nekatere članice Varnostnega sveta Združenih narodov, na primer Združene države Amerike, so odločno zagovarjale stališče, da morajo ZN iz Ruande umakniti vse svoje mirovne enote. Varnostni svet se je na koncu odločil, da zmanjša število vojakov, ki jih sme imeti UNAMIR. Varnostni svet je 21. aprila 1994, ko se je genocid širil po Ruandi, zmanjšal število dovoljenih enot UNAMIR z 2 548 na 270, kar je skoraj 90-odstotno zmanjšanje.

Poveljnik UNAMIR-a Roméo Dallaire je nenehno prosil Združene narode za več vojakov. Varnostni svet je 15. maja povečal dovoljeno število vojakov UNAMIR na 5500. Vendar so države članice ZN potrebovale skoraj šest mesecev, da so prostovoljno zagotovile toliko vojakov. Medtem se je genocid nadaljeval.

Francija in operacija Turquoise

Francija je ponudila vodenje humanitarne misije v jugozahodni Ruandi, medtem ko je UNAMIR poskušal zbrati več enot. Varnostni svet je to misijo odobril 22. junija 1994. Francija je misijo poimenovala "Operacija Turquoise".

Med to operacijo so vojaki iz Francije in drugih držav na jugozahodu Ruande vzpostavili "varno območje". To naj bi bilo območje, kamor bi se ljudje lahko zatekli in se zaščitili pred napadi Hutujcev. Zgodovinarji menijo, da je operacija Turquoise rešila od 13 do 14 tisoč življenj. ^p. 308

Vendar pa so mnogi Franciji očitali, da ni storila dovolj, da bi ustavila genocid na svojem varnem območju. Tukaj je nekaj stvari, ki jih obtožujejo Francijo:

• V podeželskih delih varnega območja so se še vedno dogajali množični umori.
• Francija je voditeljem genocida omogočila, da so prek njenega varnega območja pobegnili v Zair, ne da bi jih francoske enote aretirale.
• Mirovne enote drugih držav in nekateri časopisni novinarji trdijo, da so videli francoske vojaške tovornjake, ki so vozili pripadnike ruandske vojske v Zair.^p. 308
• Sedanji predsednik Ruande je Francijo celo obtožil, da je pripomogla h genocidu.

Francija trdi, da tega nikoli ni storila.

Operacija Turquoise se je končala avgusta 1994, ko je varno območje prevzel UNAMIR.

Skupaj z ugandsko vojsko se je proti ekstremističnim Hutujem borila uporniška skupina Tutsijev, imenovana Ruandska domoljubna fronta (RPF). Korak za korakom so prevzeli nadzor nad več deli Ruande. Nazadnje so 4. julija 1994 prevzeli nadzor nad Kigalijem, glavnim mestom Ruande.

Po tem je približno dva milijona Hutujev pobegnilo iz Ruande v Zair. Med njimi so bili tudi številni voditelji genocida. Ko je RPF prevzela nadzor nad državo, so se poboji ustavili.

UNAMIR je v Ruandi ostal približno dve leti po prenehanju genocida. Deloval je pri iskanju domov za begunce, odstranjevanju protipehotnih min in zagotavljanju humanitarne pomoči. Medtem so Združeni narodi zbrali 762 milijonov dolarjev za pomoč žrtvam genocida in obnovo države. Vendar Ruanda ni želela, da bi UNAMIR ostal v njeni državi. Ruandski voditelji so Združenim narodom povedali, da ZN ne pomagajo pri tem, kar Ruanda resnično potrebuje. Prosili so UNAMIR, naj zapusti Ruando. UNAMIR je marca 1996 odšel.

Od konca genocida v Ruandi številni ljudje krivijo Združene narode, da niso preprečili ali ustavili genocida.

Varnostni svet Združenih narodov je leta 2000 priznal, da mu ni uspelo preprečiti genocida. Dejali so, da bi lahko pomagali ustaviti pobijanje, vendar tega niso storili.

Neodvisno poročilo

Leta 1999 je generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan zahteval neodvisno poročilo o genocidu v Ruandi. Želel je vedeti, zakaj Združenim narodom in svetu ni uspelo ustaviti genocida v Ruandi. V poročilu je bilo navedeno, da so bile glavne napake naslednje:

• nimajo dovolj sredstev (na primer mirovnih enot, ki bi jih poslali).
• Države niso imele "politične volje" za pomoč Ruandi (državam se pomoč Ruandi ni zdela pomembna in niso mislile, da bodo s pomočjo kaj pridobile).
• Države se ne zavedajo, kako hudo je bilo v Ruandi

Objave v medijih

V tistem času so se v Južni Afriki dogajale zgodovinske stvari. Končal se je apartheid. Mednarodni množični mediji so se raje osredotočili na to kot na dogajanje v Ruandi. Tako kot Združeni narodi so ruandski genocid obravnavali kot še en boj med afriškimi plemeni. Ker o Ruandi ni bilo skoraj nobenih novic, večina ljudi po svetu ni vedela, kaj se tam dogaja. Svojih vlad niso mogli prisiliti, da bi se vpletle.

Nesporazumi

Martin Dominque trdi, da svetovni voditelji morda niso želeli poslati vojakov v Afriko, ker so imeli napačne predstave o tem, kakšni so Afričani. Če so mislili, da se Afričani vedno borijo med seboj in se bodo, bi mislili, da genocid v Ruandi ni bil nič drugačen.

Nove informacije

Tajni dokumenti

Od leta 1999, ko je bilo objavljeno neodvisno poročilo, so Združeni narodi in Združene države objavili dokumente, ki so bili prej tajni. Ti dokumenti dokazujejo, da so ZN in ZDA:

• več let vnaprej je vedel, da so Hutuji načrtovali poboj vseh Tutsijev v Ruandi.
• vedel, da je hutujska vlada usposabljala milice pred začetkom genocida
• Vedel je, da Hutuji izvajajo genocid nad Tutsiji, ko se je ta začel.

Dallairjev faks

Roméo Dallaire pravi, da je večkrat poskušal opozoriti Združene narode, da se v Ruandi bliža katastrofa. Nazadnje je poslal faks vojaškemu svetovalcu generalnega sekretarja Združenih narodov. Povedal je, da se je skrivaj pogovarjal z vodjo hutujske milice. Ta mu je povedal, da so njegovi vojaki izurjeni in pripravljeni pobijati Tutsije. Dejal je, da lahko njegovi vojaki na primer v 20 minutah ubijejo 1 000 Tutsijev. Moški je dejal, da je menil, da se bodo kmalu začeli veliki pokoli Tutsijev. Nazadnje je Dallaireju povedal, kje hutujska milica hrani veliko svojega orožja.

Dallaire je na faksu zapisal, da želi ukrepati in odvzeti orožje. Če orožja ne bi odvzeli, bi ga uporabili za pobijanje Tutsijev.

Naslednji dan je prejel faks od Kofija Annana, ki je bil v Združenih narodih odgovoren za ohranjanje miru. Dallairu je naročil, naj ne ukrepa. Dallairu je dejal, da zaščita državljanov ni del nalog UNAMIR. Približno tri mesece pozneje se je v Ruandi začel genocid.

• Ruandski genocid
• Genocid
• Združeni narodi