Ruandski genocid

Ozadje

Leta 1994 so bili skoraj vsi Ruandci (85 %) Hutuji. Vendar je imela manjšina Tutsijev več let več moči in je vodila ruandsko vlado. Leta 1959 so Hutuji strmoglavili vlado Tutsijev in prevzeli oblast. Več deset tisoč Tutsijev je pobegnilo v bližnje države.

Skupina Tutsijev v izgnanstvu je ustanovila uporniško skupino. Poimenovali so jo Ruandska domoljubna fronta (RPF). RPF je leta 1990 napadla Ruando in začela ruandsko državljansko vojno. Tutsijevski uporniki in hutujska vlada so se borili do leta 1993, ko sta obe strani podpisali mirovni sporazum.

Vendar je bilo 6. aprila 1994 sestreljeno letalo, na katerem sta bila predsednika Ruande in Burundija. Oba predsednika sta bila Hutuja. Nihče ne ve zagotovo, kdo je sestrelil letalo. RPF je trdila, da so letalo sestrelili hutujski skrajneži sami, ker so želeli imeti izgovor, da začnejo pobijati ljudi. Hutujski skrajneži so za to obtožili Tutsije iz RPF in takoj začeli pobijati Tutsije.

V pol ure so hutujske milice blokirale ceste po Kigaliju, glavnem mestu Ruande. Ustavili so vsak avtomobil, ki je pripeljal mimo, in ubili vsakega Tutsija, ki so ga našli. Tega dne se je začel ruandski genocid.

Zemljevid Ruande

Genocid

V naslednjih 100 dneh naj bi pripadniki hutujske vladne vojske, milice in celo civilisti ubili 800.000 ljudi - povprečno 8.000 ljudi vsak dan. Zaradi tega je genocid v Ruandi eden najhitrejših genocidov v zgodovini.

Glavni skupini milice, ki sta izvajali poboje, sta bili Interahamwe in Impuzamugambi. To naj bi bili mladinski organizaciji dveh političnih strank, ki sta bili naklonjeni Hutujem. Vendar ju je vlada spremenila v milici za izvajanje genocida.

V nekaj urah po smrti predsednikov so vojaški voditelji v različnih provincah Ruande sklicali milice in civiliste. Povedali so jim, da je predsednik mrtev in da so ga ubili Tutsije iz RPF. Nato so množicam ukazali, naj pobijajo Tutsije, pri čemer so govorili naslednje: "Začnite z delom!" in "Nikogar ne varčujte!" - vključno z dojenčki.

Ubijanje zmernih politikov

Takoj po smrti predsednikov so hutujski skrajneži umorili ruandskega predsednika vlade. Mučili in ubili so tudi deset belgijskih vojakov, ki so bili dodeljeni za njeno zaščito.

Nato so hutujske milice in ruandska vojska v noči s 6. na 7. april dobile sezname ljudi v vladi, ki so bili politično zmerni (kar pomeni, da niso bili skrajneži). Te ljudi so našli v Kigaliju in jih ubili.^p. 230 To so storili zato, da zmerneži ne bi mogli ustaviti genocida. Ubijali so tudi novinarje in borce za človekove pravice, ki so govorili proti hutujski vladi.

Ubijanje civilistov

Prvi dnevi

V noči na 6. april so hutujske milice tudi v Kigaliju pobijale Tutsije od hiše do hiše. Zjutraj 7. aprila so se poboji le še poslabšali. Interahamve so ubijale in ropale, kolikor so hotele. Novinarji iz drugih držav so lahko posneli veliko teh dogodkov. V nekaj dneh se je genocid razširil po vsej državi. Ko se je genocid razširil na podeželje Ruande, so se morilci manj posvečali pobijanju zmernih Hutujcev in več Tutsijev.

Širjenje genocida

Ruandski genocid je bil izveden zelo organizirano. Voditelji genocida so na primer sestavili sezname ljudi, ki so bili proti vladi pod vodstvom Hutujcev. Te sezname so dali milicam, ki so šle in pobijale te ljudi skupaj z njihovimi družinami. Milice so tudi blokirale ceste, da so lahko preverjale osebne izkaznice vseh, ki so prišli mimo. Na teh izkaznicah je bila navedena etnična skupina osebe. Ko so našli Tutsija, so ga ubili. Pogosto so uporabili mačete. Ko so se Tutsiji poskušali skriti pred morilci, so milice preiskale vse stavbe na območju, centimeter za centimetrom, dokler niso našle ljudi, ki so se skrivali. Od pokola do pokola so morilce vozili celo avtobusi.

Vojska in milice so bile zelo krute do žensk. Posilili so med 150 000 in 250 000 tutsijskih žensk. Ugrabili so tudi ženske in jih prisilili, da so postale spolne sužnje. Po posilstvu so posiljevalci pogosto pohabljali ženske spolne organe z orožjem, vrelo vodo ali kislino.

Večina žrtev genocida je bila ubita v svojih vaseh. Pogosto so jih ubili njihovi sosedje. Vladne radijske postaje so navadne ljudi spodbujale, naj ubijejo svoje sosede Tutsije. Hutujci, ki niso hoteli ubiti Tutsijev, so bili pogosto takoj usmrčeni. Možje so ubijali svoje tutsijske žene, ker so se bali, da jih bodo ubili, če bodo zavrnili. Obsojeni so bili celo duhovniki in nune, ki so ubijali ljudi, ki so se poskušali skriti v cerkvah. Kot pojasnjuje zgodovinar Richard Prunier, je med genocidom veljalo: "Bodisi si sodeloval pri pobojih bodisi si bil sam pobit." ^p. 247

Propaganda

Ubijalci so genocid spodbujali s propagando. Ustanovili so radijske postaje in časopise, ki so bili polni sovražnega govora. Pogosto so ljudi spodbujali, naj "odstranijo ščurke", kar je pomenilo "pobijte Tutsije". Morilci so po radiu brali imena ljudi, ki so jih želeli ubiti. Radijske postaje so svojim poslušalcem sporočale, naj poskrbijo, da bodo izpulili noseče tutsijske ženske.

Stavba, v kateri so mučili in ubili deset belgijskih vojakov


Mačete in palice, s katerimi so ubijali Tutsije (zdaj v muzeju)

Misija Združenih narodov za pomoč Ruandi

Oktobra 1993 je Varnostni svet Združenih narodov ustanovil misijo Združenih narodov za pomoč Ruandi (UNAMIR). Njena naloga je bila pomagati pri uresničevanju mirovnega sporazuma iz leta 1993. Vendar Varnostni svet ni dovolil, da bi UNAMIR zaščitil civiliste ali poskušal ustaviti genocid. Vojaki UNAMIR so takrat lahko streljali z orožjem le v samoobrambi, če jih je kdo osebno napadel. Niso smeli uporabiti orožja ali se vključiti v zaščito napadenih civilistov.

Odziv Varnostnega sveta

Mirovne enote UNAMIR so bile vse pogosteje napadene. Države so začele umikati svoje vojake iz Ruande. Nekatere članice Varnostnega sveta Združenih narodov, na primer Združene države Amerike, so odločno zagovarjale stališče, da morajo ZN iz Ruande umakniti vse svoje mirovne enote. Varnostni svet se je nazadnje odločil, da zmanjša število vojakov, ki jih sme imeti UNAMIR. Varnostni svet je 21. aprila 1994, ko se je genocid širil po Ruandi, zmanjšal število dovoljenih enot UNAMIR z 2 548 na 270, kar je skoraj 90-odstotno zmanjšanje.

Poveljnik UNAMIR-a Roméo Dallaire je nenehno prosil Združene narode za več vojakov. Varnostni svet je 15. maja povečal dovoljeno število vojakov UNAMIR na 5500. Vendar so države članice ZN potrebovale skoraj šest mesecev, da so prostovoljno zagotovile toliko vojakov. Medtem se je genocid nadaljeval.

Francija in operacija Turquoise

Francija je ponudila vodenje humanitarne misije v jugozahodni Ruandi, medtem ko je UNAMIR poskušal zbrati več enot. Varnostni svet je to misijo odobril 22. junija 1994. Francija je misijo poimenovala "Operacija Turquoise". Med to operacijo so vojaki iz Francije in drugih držav vzpostavili "varno območje" v jugozahodni Ruandi. To naj bi bilo območje, kamor bi lahko prišli ljudje, da bi bili zaščiteni pred napadi Hutujcev. Zgodovinarji menijo, da je operacija Turquoise rešila od 13 do 14 tisoč življenj.^p. 308 Vendar pa so Francijo obtožili, da je omogočila vojnim zločincem pobegniti iz Ruande prek varnega območja.

Množični poboji

Ker enote UNAMIR niso smele uporabiti orožja za zaščito civilistov, so milice lahko pobijale civiliste tudi, ko so bile v bližini enote UNAMIR.

Kigali

Na primer 7. aprila 1994 so belgijski vojaki bivali v šoli zunaj Kigalija. Na tisoče Tutsijev je teklo iz Kigalija v šolo v upanju, da jih bodo vojaki zaščitili pred pokoli, ki so se dogajali v Kigaliju. Hutujske milice so obkolile šolo, vendar vanjo niso vstopile, ker so se bale belgijskih vojakov.

Nekega dne pa so belgijski vojaki odšli. Naročili so jim, naj odidejo, da bi lahko evropske državljane odpeljali na letališče in jih odpeljali iz države. Kasneje je belgijski polkovnik "dejal, da so mu mladi vojaki povedali, da so v vzvratnih ogledalih videli morilce", ko so se odpeljali. Ko so vojaki odšli, je hutujska milica pobila na tisoče Tutsijev.

Tehnična šola Murambi

Drugi pokol se je zgodil v Murambiju, mestu na jugu Ruande. Ko je genocid dosegel Murambi, so se Tutsiji poskušali skriti v bližnji cerkvi. Vendar sta jih škof in župan prevarala in jim rekla, naj gredo v tehnično šolo Murambi. Rekla sta, da jih bodo tam zaščitili francoski vojaki. 16. aprila 1994 je približno 65 000 Tutsijev steklo v šolo. Eden od preživelih je povedal: "Za zaščito so nam dali štiri [francoske vojake], vendar jih od 17. aprila nismo več videli."

Ko so prišli v šolo, Tutsiji niso imeli hrane. V šoli je bila prekinjena tudi oskrba z vodo, tako da so bili Tutsiji prešibki, da bi se lahko uprli. Tutsiji so se še nekaj dni lahko upirali s kamni. Vendar so 21. aprila šolo napadli pripadniki Interahamwe. V šoli so pobili približno 45 000 Tutsijev. Preostalih 20.000 Tutsijev se je skrilo v bližnjo cerkev, vendar jih je milica tam našla in skoraj vse pobila.

V šoli je zdaj muzej genocida. V muzeju piše, da je pokol preživelo le 34 od 65.000 ljudi. Prav tako pravi, da so se po pokolu francoski vojaki vrnili in trupla pokopali v množična grobišča. Nato so nad množičnimi grobovi postavili igrišče za odbojko, da bi prikrili, kaj se je zgodilo.

Neodvisno poročilo o "neuspehu" ZN

Leta 1999 je generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan zahteval neodvisno poročilo o genocidu v Ruandi. Želel je vedeti, zakaj Združenim narodom in svetu ni uspelo ustaviti genocida v Ruandi. V poročilu je bilo navedeno, da so bile glavne napake naslednje:

• nimajo dovolj sredstev (na primer mirovnih enot, ki bi jih poslali).
• Države niso imele "politične volje" za pomoč Ruandi (državam se pomoč Ruandi ni zdela pomembna in niso mislile, da bodo s pomočjo kaj pridobile).
• Države se ne zavedajo, kako hudo je bilo v Ruandi

Roméo Dallaire, poveljnik misije UNAMIR, je ZN večkrat zaprosil za več vojakov


Lobanje ljudi, ki so bili ubiti v tehnični šoli Murambi

Konec genocida

Ugandska vojska se je pridružila RPF v boju proti ekstremističnim Hutujem. Postopoma so prevzeli nadzor nad več deli Ruande. Nazadnje so 4. julija 1994 prevzeli nadzor nad Kigalijem.

Po tem je približno dva milijona Hutujev pobegnilo iz Ruande v Zair. Med njimi je bilo 1,4 milijona hutujskih civilistov, ki z genocidom niso imeli ničesar opraviti, vendar jim je bilo rečeno, da jih bo RPF ubila samo zato, ker so Hutuji.

Po navedbah BBC "skupine za človekove pravice trdijo, da je RPF ob prevzemu oblasti ubila na tisoče hutujskih civilistov, še več pa jih je ubila, ko je odšla v Zair, da bi sledila Interahamwe. RPF to zanika."

Žrtve

Leta 1994 je Ruanda štela 7,9 milijona prebivalcev. Po genocidu:

• 800.000 ljudi je bilo ubitih (10 % prebivalstva).
• Med njimi je bilo 300.000 otrok
• 2 milijona ljudi je pobegnilo v druge države (25 % prebivalstva).
• Do 2 milijona ljudi je bilo notranje razseljenih (morali so zapustiti svoje domove in pobegniti v druge dele Ruande) (še 25 % prebivalstva).
• 95.000 otrok je osiromašilo.

Pred genocidom je bilo približno 1,1 milijona Ruandčanov Tutsijev. Po genocidu je v državi ostalo le še približno 300.000 Tutsijev. Skoraj trije od štirih Tutsijev v Ruandi so bili ubiti med genocidom.

Citat mlade osebe, ki je preživela genocid

Sojenje in kaznovanje

Mednarodno kazensko sodišče za Ruando

Varnostni svet Združenih narodov je leta 1995 ustanovil Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (ICTR). Njegov cilj je bil preganjati ljudi, ki so sodelovali pri genocidu, vojnih zločinih ali zločinih proti človečnosti, in kaznovati krivce. ICTR je bil pristojen za pregon vseh, ki so kršili mednarodne zakone o človekovih pravicah.

ICTR je bilo prvo mednarodno sodišče, ki je:

• Poiščite krivce za genocid
• ugotovitev, da sta posilstvo in spolni napad načina izvajanja genocida.
• iskanje krivcev v množičnih medijih, ker so predvajali stvari, ki naj bi ljudi spodbujale k izvajanju genocida.

Od 93 oseb, ki jih je ICTR obtožil, jih je bilo 61 spoznanih za krive in obsojenih na zaporno kazen. Še deset primerov so poslali v Ruando, da bi jih lahko obravnavala tamkajšnja sodišča. Tri osebe, ki jih je obtožil ICTR, so še vedno na begu.

ICTR se je zaprl 31. decembra 2015.

Ruandska sodišča

Ruandska vlada je lahko osumljencem za genocid sodila šele leta 1996. Razlog za to je bilo veliko število sodnikov, ki so bili ubiti v genocidu, ter uničenje številnih sodnih stavb in zaporov.

Do leta 2000 je na sojenje čakalo več kot 100.000 osumljencev. Redna ruandska sodišča niso mogla obravnavati toliko primerov. Da bi rešila ta problem, je vlada vzpostavila nov in drugačen sistem sodišč, ki naj bi pomagal rednim ruandskim sodiščem.

Do sredine leta 2006 so ruandska sodišča sodila več kot 10.000 osumljencem za genocid.

Sodišča Gacaca

Leta 2001 je ruandska vlada začela vzpostavljati sistem sodišč Gacaca (izgovori se "GA-CHA-CHA"). Na teh sodiščih Ruandci izvolijo sodnike za sojenje osumljencem genocida. Sodišča Gacaca lahko obravnavajo primere vseh kaznivih dejanj, razen načrtovanja genocida ali posilstva. Te zadeve morajo obravnavati redna ruandska sodišča.

Če je osumljenec spoznan za krivega, sodišča Gacaca izrečejo milejše kazni, če se oseba resnično opraviči in prosi skupnost za odpuščanje. Cilj sodišč Gacaca je doseči pravico in hkrati doseči spravo. Prav tako daje storilcem priložnost, da priznajo, kaj so storili, kar daje žrtvam priložnost, da izvedo, kaj se je zgodilo z njihovimi bližnjimi.

Med letoma 2001 in 2012 je 12.000 sodišč Gacaca obravnavalo več kot 1,2 milijona primerov po vsej Ruandi. Ta sodišča so uradno zaključila svoje delo 4. maja 2012.

Sojenje Gacaca

Galerija fotografij

Žrtve in pokoli

·         Če želite prikazati oznako vsake fotografije, se pomaknite nad njo. Kliknite na sliko, da jo povečate.

Po genocidu

·         Če želite prikazati oznako vsake fotografije, se pomaknite nad njo. Kliknite na sliko, da jo povečate.

Spomeniki

·         Če želite prikazati oznako vsake fotografije, se pomaknite nad njo. Kliknite na sliko, da jo povečate.

Sorodne strani

• Genocid
• Vojni zločini
• Zločini proti človeštvu