John Wilkes Booth — atentat na Abrahama Lincolna: življenje in motivi

V petdesetih letih 19. stoletja je postal politično aktiven in se pridružil stranki "Know-Nothing Party", skupini, ki je želela, da bi v Združene države prihajalo manj priseljencev. Booth je močno podpiral suženjstvo. Leta 1859 se je pridružil skupini iz Virginije, ki je po napadu na Harpers Ferry pomagala pri zajetju Johna Browna. Booth je spremljal Brownovo usmrtitev.

Med državljansko vojno je Booth delal kot tajni agent Konfederacije. V Montrealu se je pogosto srečeval z vodjema tajne službe Jacobom Thompsonom in Clementom Clayem.

Poleti 1864 je Booth začel načrtovati ugrabitev Abrahama Lincolna. Načrt je predvideval, da bi Lincolna odpeljali na jug v Richmond, kjer bi ga zadržali, dokler ga ne bi zamenjali za konfederacijske vojne ujetnike. Booth je za svoje poslanstvo pridobil prijatelje in znane simpatizerje z juga, vključno z osmimi osebami, ki jim je leta 1865 sodila vojaška komisija. Nekateri, ki so se upirali njegovim prepričevalnim prizadevanjem, na primer igralec Samuel Chester, so postali ključne vladne priče na sojenju.

4. marca 1865 se je Booth udeležil Lincolnove druge predsedniške inavguracije, kar je razvidno iz fotografij, posnetih tistega dne. 15. marca so se Booth in večina zarotnikov sestali v restavraciji tri bloke od Fordovega gledališča in načrtovali ugrabitev. Kmalu zatem je Booth izvedel, da se bo predsednik 17. marca v bolnišnici Campbell na obrobju Washingtona udeležil matineje predstave Still Waters Run Deep. Odločil se je, da je to odlična priložnost za ugrabitev, in po navedbah Johna Surratta je Booth pripravil načrt za prestrezanje Lincolnove kočije na poti na predstavo. Vendar so se Boothovi načrti ustavili, ko je predsednik spremenil svoje načrte in se namesto tega odločil, da bo govoril 140. polku Indiane in mu podaril ujeto zastavo.

Naslednji Boothov načrt je bil ugrabiti predsednika na prihodnji predstavi v Fordovem gledališču (kjer je imel igralec več prijateljev). Ta načrt ni dobil podpore nekaterih zarotnikov, ki so ga zavrnili kot neizvedljivega.

Po padcu prestolnice Konfederacije v Richmondu (4. aprila) in obsežni predaji konfederacijskih sil generala Leeja (9. aprila) se je Booth namesto za ugrabitev odločil za atentat na Lincolna. Po besedah Boothovega nekdanjega prijatelja Louisa Weichmanna se je Booth morda odločil ubiti predsednika, ko je 11. aprila slišal Lincolnov govor, v katerem je pozival k volilni pravici črncev. Weichmann je govoril o tem, da si je predsednikov govor ogledal skupaj z Bootom:

"Gospoda Lincolna še nikoli nisem videl od blizu in vedel sem, da je visok, vendar me nič ni moglo pripraviti na pogled nanj. Imel je dolgo senco. Njegove roke so se ob straneh dotikale skoraj kolen. Zelo profesionalno je povedal, da nikoli ne bo volilne pravice, ki bi temeljila na razlikah v videzu ljudi. Po tem se je Booth obrnil k nama dvema in rekel: "To pomeni črnsko državljanstvo. Zdaj ga bom, za božjo voljo, spravil skozi!"

14. aprila 1865 je Booth med dvigovanjem pošte v Fordovem gledališču v Washingtonu ugotovil, da se bo Lincoln z ženo zvečer udeležil predstave. Booth je igro dobro poznal. Booth se je sestal s sostorilci in pripravil načrt, da bo ubil predsednika Lincolna, podpredsednika Johnsona, državnega sekretarja Sewarda in po možnosti generala Granta - vse to tistega večera okoli 22.15. Tistega popoldneva je Booth pripravil kukalo v balkonsko sobo, ki naj bi jo uporabila predsedniška stranka. Med igro je Booth tiho vstopil v nezavarovano balkonsko sobo. Ob 22.15 je Booth po stavku v igri, za katerega je vedel, da bo požel smeh, izstrelil pištolo iz neposredne bližine v zadnjo stran Lincolnove glave. Booth je pobegnil s skokom z balkona na oder, kjer je občinstvu zaklical zmagoslavno stavek. Med skokom si je zlomil nogo, vendar je pobegnil skozi zadnja vrata na konja.

Smrtno ranjenega Lincolna so odnesli čez cesto v hišo Petersen, kjer je naslednje jutro umrl. Eden od zarotnikov je v noči na 14. december z nožem napadel državnega sekretarja Sewarda, vendar je Seward napad preživel. Zarotnik, ki je nameraval napasti podpredsednika Johnsona, zarote ni uresničil.

Booth je s sostorilcem pobegnil proti jugu skozi Maryland v Virginijo. Vojska ga je 26. aprila dohitela. Njegov sostorilec se je predal, a Booth je to zavrnil. Umrl je zaradi strelov, ki so bili izstreljeni med njegovim prijetjem. Booth je vzkliknil: "Ne bodo me prijeli živega!". Krogla je Bootha zadela v zadnjo stran glave za levim ušesom, šla je skozi vrat in ven v skedenj. Iz atentatorja se je razlegel tihi krik bolečine, podoben tistemu, ki ga povzroči nenadno zadušitev, in z glavo se je zgrudil na tla. Corbett in drugi soliderji so opazili občutek poetične ali kozmične pravičnosti, saj sta bila Lincoln in Booth ustreljena na istem mestu glave. Boothova poškodba ni bila nič manj huda kot Lincolnova: krogla je prebila tri vretenca in mu delno prekinila hrbtenjačo ter ga ohromila. Tudi njuna stanja so bila različna, kot je povzela Mary Clemmer Ames: "Krogli sta vstopili v lobanjo vsakega od njiju na skoraj istem mestu, vendar je bila zaradi te razlike v trpljenju obeh neizmerna razlika. Gospod Lincoln se ni zavedal nobene bolečine, medtem ko je njegov morilec trpel tako izredno agonijo, kot da bi ga zlomili na kolesu." Vojak mu je v usta natočil vodo, ki jo je nemudoma izpljunil, saj ni mogel pogoltniti. Zaradi strelne rane ni mogel pogoltniti nobene tekočine. Booth je s šibkim glasom prosil za vodo, Conger in Baker pa sta mu jo dala. Prosil ju je, naj ga prevrneta in obrneta z obrazom navzdol. Conger je menil, da je to slaba zamisel. Potem me vsaj obrnite na bok, je prosil atentator. To sta tudi storila, vendar je Conger videl, da Boothovo trpljenje s tem ni bilo olajšano. To je opazil tudi Baker: Zdi se, da je trpel hude bolečine, kadarkoli so ga premaknili ... in je večkrat ponovil: "Ubij me!" Ob sončnem vzhodu je Booth še vedno trpel mučne bolečine. Njegov utrip je slabel, dihanje pa je postajalo vse bolj sunkovito in neredno. V agoniji, ko ni mogel premikati okončin, je prosil vojaka, naj mu dvigne roke pred obraz, in ob pogledu nanje zašepetal: "Nekoristno ... neuporaben." To so bile njegove zadnje besede. Nekaj minut pozneje je Booth začel hlastati za zrakom, saj mu je grlo še naprej nabrekalo, nato sta se pojavila tresljaj in žlobudranje, njegovo telo se je treslo, preden je Booth umrl zaradi zadušitve - dobesedno se je zadušil.

Corbett je trdil, da ni nameraval ubiti Bootha, ampak mu je želel le povzročiti invalidnost, vendar mu je v trenutku, ko je Corbett pritisnil na sprožilec, spodrsnilo ali pa se je Booth premaknil.