Meganin zakon

Megan Kanka

Richard in Maurine Kanka ter njuni trije otroci so živeli v majhnem mestu v New Jerseyju. 29. julija 1994 so njuno hčerko Megan zvabili v sosedovo hišo, da bi videla neobstoječega kužka. Tam jo je ugrabitelj Jesse Timmendequas posilil in umoril. Timmendequas je bil pred kratkim izpuščen iz zapora po drugi obsodbi zaradi spolnih kaznivih dejanj zoper otroke. Odslužil je šest od desetih let kazni. Iskanje deklice ni prineslo ničesar. Lokalna policija se je hitro osredotočila na tri znane spolne prestopnike, ki so živeli čez cesto od pogrešane deklice. Policija je dva od osumljencev izpustila, ko je preverila, kje se nahajata. Timmendequas je postal glavni osumljenec. Po večurnem zaslišanju so ga izpustili. Po pridobitvi naloga za preiskavo so detektivi preiskali Timmendequasove smeti in našli kos oblačila Megan Kanke. Timmendequasa so ponovno zaslišali in po več urah je policiji povedal: "Ona je v parku." Ko ga je policija nato vprašala, ali je še živa, je Timmendequas odgovoril: "Ne, mrtva je. Na glavo sem ji dal plastično vrečko."

Zakonca Kankas sta bila ogorčena, ko sta ugotovila, da živita nasproti obsojenega storilca spolnih deliktov z otroki. Dva dni po njenem umoru sta starša Megan Kanka ustanovila fundacijo "Megan Nichole Kanka Foundation". Poslanstvo fundacije je ugotoviti, kje se v vsaki skupnosti nahajajo obsojeni storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok.

Zakoni

Maurine Kanka se je začela zavzemati za zakone, ki razkrivajo potrebo po obveščanju prebivalcev o prisotnosti obsojenih storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost v njihovih skupnostih. New Jersey je bil prva država, ki je sprejela "Meganin zakon". Leta 1995 je vrhovno sodišče New Jerseyja potrdilo državni zakon. Rezultat nadaljnjih prizadevanj je bil podpis zvezne različice "Meganinega zakona" s strani predsednika Billa Clintona. Zakon Jacoba Wetterlinga o kaznivih dejanjih zoper otroke ali "Meganin zakon" je bil podpisan maja 1996. To je bil prvi del. Drugi del zakona ali del o obveščanju je bil podpisan 13. novembra 1996. Državam je dal eno leto časa, da sprejmejo državne različice Meganinega zakona. Okrožje Kolumbija in sedeminštirideset zveznih držav je rok upoštevalo in sprejelo svoje različice zakona. Del zakona, ki se nanaša na obveščanje, od držav zahteva, da objavijo informacije o vseh storilcih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Vsaka država se lahko odloči, kako bo ta del izvajala. V skladu z zakonom so storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost razvrščeni v skupine tveganja glede na vrsto in podrobnosti njihovega kaznivega dejanja. Javnost ni obveščena o spolnih prestopnikih z nizko stopnjo tveganja. Informacije o storilcih kaznivih dejanj "srednjega tveganja" se razkrijejo šolam in vrtcem. Informacije o spolnih prestopnikih z "visokim tveganjem" se razkrijejo javnosti.

Pomanjkljivosti Meganinega zakona

Meganov zakon ni brez težav.

• Kar 20 % storilcev kaznivih dejanj je izginilo, ker so navedli lažne naslove.
• Storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost lahko storijo kazniva dejanja zunaj svoje okolice, kjer jih ni mogoče zlahka prepoznati.
• Zakoni o obveščanju lahko ustvarijo lažen občutek varnosti, čeprav največjo nevarnost za otroke predstavljajo družinski člani in družinski prijatelji.
• Nekatere države informacije o storilcih kaznivih dejanj objavijo le, če se tamkajšnji uradniki odločijo, da je to potrebno.
• Mnoge države so odprte in zlahka razkrivajo informacije o storilcih kaznivih dejanj, nekatere pa so zelo omejene glede tega, komu se te informacije razkrijejo.
• Osebe s seznama spolnih prestopnikov so lahko izpostavljene nevarnosti vigilantizma ali pa ostanejo brezdomci.
• Zbirke podatkov o storilcih kaznivih dejanj so lahko nenatančne in lahko zamenjajo eno osebo z drugo.
• S sporazumom o priznanju krivde se lahko doseže manjša obsodba, ki ne zahteva registracije kot storilec kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost.
• Nekateri storilci, ki ne predstavljajo nevarnosti za javnost, se morajo registrirati, na primer oseba, ki je bila obsojena za spolno kaznivo dejanje z mladoletnikom podobne starosti na podlagi zakona o posilstvu.