Adenomi hipofize: definicija, vrste, pojavnost, simptomi in zdravljenje

Adenomi hipofize so tumorji, ki se pojavijo v hipofizi. Na splošno jih delimo glede na biološko vedenje v benigni adenom, invazivni adenom in karcinom. Karcinomi hipofize so izjemno redki (približno 0,1–0,2 % vseh adenomov), okoli 35 % adenomov ima invazivno rast, večina pa je benignih. adenomi hipofize predstavljajo približno 10–25 % vseh možganskih tumorjev. Avtopsijske in slikovne študije nakazujejo, da so majhni, nezaznavni (najpogosteje mikro) adenomčki razmeroma pogosti, vendar so ocene razpona pojavnosti različne in so odvisne od uporabljene metode (avtopsija, MRI) ter populacije. Fernández-Balsells et al. (2011) je ugotovil, da je razpoložljivih kakovostnih študij malo, zato so številke v literaturi deloma negotove.

Glede velikosti ločimo mikroadenome (≤ 10 mm) in makroadenome (> 10 mm). Večina adenomov hipofize so mikroadenomi. Neizločajoči in neinvazivni adenomčki se pogosto odkrijejo naključno pri slikanju glave in se imenujejo incidentalomi. Invazivni adenom lahko prosto vraste v dura mater, lobanjsko kost ali sphenoidno kost in pri tem povzroči dodatne simptome.

Vrste in hormonska aktivnost

Adenome hipofize delimo tudi glede na to, ali proizvajajo hormone (funkcionalni adenom) ali ne (nonfunkcionalni oziroma neizločajoči adenom):

• Prolaktinom – proizvaja prolaktin; najpogostejši funkcionalni adenom.
• Somatotropinom (GH-secreting) – povzroča akromegalijo pri odraslih in gigantizem pri otrocih.
• Kortikotropinom (ACTH-secreting) – vodi do Cushingove bolezni (hiperkortizolizem).
• TSH-secreting adenom – redkejši; povzroča prekomerno delovanje ščitnice.
• Gonadotropni adenom – običajno neizločajoč; lahko pa privede do motenj reprodukcije zaradi masnega učinka ali nefunkcionalnosti hipofize.
• Null-cell adenom – histološko ne kaže jasne hormonske diferenciacije in pogosto deluje kot nefunkcionalen adenom.

Pojavnost

Praktična pogostost odvisna od merila: klinično aktivni (simptomatski) adenom naj bi prizadel približno 1 na 1000 prebivalcev, medtem ko manjši, asimptomatski mikroadenomi odkrijejo precej pogosteje pri slikovnih in avtopsijskih preiskavah. Ker so študije heterogene, so natančne ocene različno podane v literaturi.

Simptomi

Simptomi se pojavijo zaradi hormonske disfunkcije ali zaradi masnega učinka tumorskega loka na okolišne strukture:

• Znaki hormonske prekomerne proizvodnje: pri prolaktinomu: galaktoreja, amenoreja, neplodnost, zmanjšano libido; pri somatotropinomu: večanje rok, nog, spremembe obraza, utrujenost; pri kortikotropinomu: pridobivanje teže predvsem okoli trupa, mišična oslabelost, hipertenzija, kožne spremembe; pri TSH-secreting: simptomi hipertiroidizma.
• Masni učinek: glavobol, dvojni vid, zmanjšana vidna ostrina in bitemporalna hemianopsija zaradi pritiska na optični trakt (optni hark), včasih oškodba drugih kranialnih živcev.
• Hipopituitarizem: velik adenom lahko uniči normalno hipofizno tkivo in sproži pomanjkanje enega ali več hormonov (npr. sekundarna hipotiroza, sekundarna adrenokortikalna insuficienca, pri moških hipogonadizem).

Diagnoza

Diagnoza temelji na kombinaciji klinične ocene, laboratorijskih testov in slikovnih preiskav:

• Basicni hormonski panel: merjenje prolaktina, IGF‑1 (za GH), jutranji kortizol in/oziroma 24-urna prosta urinska kortizolna raven (za ACTH/ Cushing), TSH in prosti T4, LH/FSH, testosteron/estrogen po potrebi.
• Dinamični testi po indikaciji (npr. oralni glukoza tolerančni test za supresijo GH, dexametazon supresijski testi za sum na Cushingovo bolezen).
• Magnetna resonanca (MRI) z gadolinijem usmerjena v hipofizo je zlati standard za vizualizacijo adenomov in oceno razširjenosti.
• Perimetrija (test vidnega polja) za oceno morebitne kompresije optičnih poti.
• V primeru sumov na kostno invazijo ali pri kontraindikaciji za MRI se lahko uporabi CT.

Zdravljenje

Način zdravljenja je odvisen od vrste adenomov, njihove velikosti, simptomov in hormonske aktivnosti. Najpogostejše možnosti so:

• Opazovanje – majhni, nefunkcionalni mikroadenomi brez simptomov pogosto potrebujejo le spremljanje z občasno hormonsko kontrolo in MRI (na primer kontrola čez 6–12 mesecev, nato po potrebi letno).
• Medicinsko zdravljenje – pri prolaktinomih so dopaminski agonisti prvi izbor (najbolj pogosto kabergolin, alternativno bromokriptin), ki zmanjšajo velikost tumorja in znižajo prolaktin; pri akromegaliji so možnosti somatostatinski analozi (octreotid, lanreotid) ter antagonist rasta (pegvisomant); pri Cushingovi bolezni so na voljo zdravila za znižanje kortizola (ketokonazol, metyrapon, mitotan, pasireotid) vendar je pogosto potrebna kirurška obravnava za trajno zdravljenje; TSH‑secreting adenom običajno dobro reagira na somatostatinske analoge.
• Kirurško zdravljenje – transsfenoidalna adenomektomija (endoskopska ali mikrokirurška transnazalna pot) je standard pri večini simptomatskih funkcionalnih adenomov (razen pri prolaktinomih, ki se pogosto zdravijo konzervativno) in pri velikih makroadenomih z masnim učinkom oziroma pri poslabšanju vida.
• Radioterapija – uporablja se kot dopolnilo ali za nadzor tumorja, kadar kirurgija ni mogoča ali če ostanejo rezidualni tumorji po operaciji; možnosti vključujejo frakcijsko radioterapijo ali stereotaktično (Gamma Knife, CyberKnife) obsevanje. Radioterapija ima lahko dolgotrajne neželene učinke, vključno s postopnim hipopituitarizmom.

Možne zaplete in spremljanje

Po zdravljenju so možne zaplete, kot so cerebrospinalni izcedek (CSF leak), diabetes insipidus, okužbe, trajni hipopituitarizem ali recidiv tumorja. Zaradi tveganj je priporočljivo multidisciplinarno spremljanje s strani endokrinologa, nevrokirurga in, če je potrebno, radiologa ter oftalmologa. Spremljanje običajno vključuje periodične hormonske preiskave in MRI po protokolu, ki ga določi zdravnik glede na vrsto in potek bolezni.

Napoved je odvisna od vrste adenomov in odziva na zdravljenje: večina adenomov je histološko benigna, vendar lahko klinično povzročajo pomembne dolgotrajne težave zaradi hormonske disregulacije ali masnega učinka, zato je zgodnja diagnoza in ustrezno zdravljenje pomembno za zmanjšanje obolevnosti.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so adenomi hipofize?

V: Kako na splošno delimo tumorje hipofize glede na njihovo biološko delovanje?

V: Kolikšen odstotek možganskih tumorjev predstavljajo adenomi hipofize?

V: Kolikšen odstotek splošne populacije naj bi bil prizadet s klinično aktivnimi adenomi hipofize?

V: Katere so dve vrsti adenomov hipofize glede na njihovo velikost?

V: Kaj so neinvazivni in neizločajoči adenomi hipofize?

V: Ali obstajajo študije, ki so dokazale, da so neinvazivni in neizločajoči adenomi hipofize neškodljivi?

Išči po črki