Politična ekonomija

Politična ekonomija je bil prvotni izraz za preučevanje proizvodnje, kupovanja in prodaje ter njihovega odnosa do zakonov, običajev in vlade.

Razvila se je v 17. stoletju kot študija ekonomij držav, ki je teorijo lastnine umestila v teorijo vladavine. Nekateri politični ekonomisti so predlagali delovno teorijo vrednosti (prvič jo je predstavil John Locke, razvil Adam Smith in pozneje Karl Marx), po kateri je delo pravi vir vrednosti. Številni politični ekonomisti so se ukvarjali tudi s pospešenim razvojem tehnologije, katere vloga v gospodarskih in družbenih odnosih je postajala vse pomembnejša.

Konec 19. stoletja je izraz "politična ekonomija" na splošno nadomestil izraz ekonomija, ki so ga uporabljali tisti, ki so želeli študij ekonomije postaviti na matematično podlago, namesto da bi preučevali odnose znotraj proizvodnje in potrošnje.

V sedanjosti politična ekonomija pomeni različne, vendar sorodne pristope k preučevanju ekonomskega in političnega vedenja, ki segajo od združevanja ekonomije z drugimi področji do uporabe različnih temeljnih predpostavk, ki izpodbijajo ortodoksno ekonomijo:

Jean-Jacques Rousseau, Razprava o politični ekonomiji, 1758Zoom
Jean-Jacques Rousseau, Razprava o politični ekonomiji, 1758

Discipline, ki se nanašajo na politično ekonomijo

Ker politična ekonomija ni enotna disciplina, se ta izraz uporablja v različnih študijah, ki se vsebinsko prekrivajo, vendar imajo zelo različne poglede.

Sociologija je študija o učinkih vključenosti v družbo na posameznike kot člane skupin in o tem, kako to spreminja njihovo sposobnost delovanja. Številni sociologi izhajajo iz okvira odnosov, ki določajo proizvodnjo, ki ga je povzel Karl Marx.

Antropologija pogosto preučuje politično ekonomijo s preučevanjem odnosa med svetovnim kapitalističnim sistemom in lokalnimi kulturami.

Psihologija je pogosto oporna točka, okoli katere se vrti politična ekonomija, saj ne obravnava odločanja kot črne škatle, katere učinki so vidni le pri cenovnih odločitvah, temveč kot vir preučevanja in s tem predpostavke v modelu politične ekonomije.

Ker zgodovina dokumentira spremembe skozi čas, se pogosto uporablja kot sredstvo za argumentiranje politične ekonomije in pogosto zgodovinska dela imajo okvir politične ekonomije, ki ga predpostavljajo ali utemeljujejo kot osnovo za pripovedno strukturo.

Ekonomija, ki preučuje razmerja med dejavnostjo in cenami ter učinke pomanjkanja, je zrasla iz politične ekonomije. V politični ekonomiji se pogosto uporablja za utemeljevanje učinkov politike in preučevanje rezultatov ukrepov, pogosto pa je v nasprotju s politično ekonomijo, saj mnogi, če ne večina, prakticirajoči ekonomisti menijo, da politična ekonomija ovira delovanje ekonomskih sil. Z vidika politične ekonomije je ekonomija veja celotnega študija, ekonomija pa ima v svoji osnovi teorijo politične ekonomije, ki bi morala biti odprta za preučevanje.

Ker gre za oblikovanje politike ali posredovanje političnih ciljev s političnimi dejanji, ki imajo posebne individualne rezultate, se pravo v politični ekonomiji po eni strani obravnava kot politični kapital in družbena infrastruktura, po drugi strani pa kot rezultat sociologije družbe.

Ustavna ekonomija je akademska poddisciplina ekonomije in ustavništva. Pogosto jo opisujejo kot "ekonomsko analizo ustavnega prava". Ustavna ekonomija poskuša pojasniti izbiro različnih ustavnih pravil, ki "omejujejo izbire in dejavnosti gospodarskih in političnih agencij". To se razlikuje od pristopa tradicionalne ekonomije. Prav tako ustavna ekonomija preučuje, kako dobro se gospodarske odločitve države ujemajo z obstoječimi ustavnimi ekonomskimi pravicami njenih državljanov." Ustrezna razdelitev gospodarskih in finančnih virov države je na primer veliko vprašanje za vsak narod. Ustavna ekonomija pomaga najti pravni mehanizem za rešitev tega problema.

Ekologija je pogosto vključena v politično ekonomijo, saj je človekova dejavnost eden največjih vplivov na okolje in ker je primernost okolja za človeka ena glavnih skrbi večine ljudi. Ekološki učinki gospodarske dejavnosti na okolje so spodbudili nastanek številnih raziskav, ki preučujejo načine spreminjanja ravnovesja spodbud v tržnem gospodarstvu. To delo je v svoji interakciji z ekonomijo še posebej kontroverzno, saj postavlja pod vprašaj temeljne ekonometrične predpostavke tržne ekonomije in njihovo osnovno veljavnost.

Sorodne strani

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je politična ekonomija?


O: Politična ekonomija je študija proizvodnje, kupovanja in prodaje ter njihovih povezav z zakoni, običaji in vlado.

V: Kaj preučuje politična ekonomija?


O: Politična ekonomija preučuje proizvodnjo, nakup in prodajo ter njihove povezave z zakoni, običaji in vlado.

V: Kako je nastala politična ekonomija?


O: Politična ekonomija je prvotni izraz za preučevanje proizvodnje, kupovanja in prodaje ter njihovih povezav z zakoni, običaji in vlado.

V: Katere teme preučuje politična ekonomija?


O: Teme, ki jih preučuje politična ekonomija, vključujejo proizvodne procese, dinamiko trga, kot so krivulje ponudbe in povpraševanja, davčno politiko, delovnopravne predpise itd.

V: Kakšno vrsto analize uporablja politična ekonomija?


O: Politična ekonomija za razumevanje gospodarskih pojavov uporablja tako kvalitativne (npr. zgodovinske študije primerov) kot tudi kvantitativne (npr. matematični modeli) tehnike analize.

V: Kdo študira politično ekonomijo?


O: Znanstveniki z različnih področij, vključno z ekonomijo, zgodovino, sociologijo itd., pogosto preučujejo vidike, povezane s področjem politične ekonomije.

AlegsaOnline.com - 2020 / 2023 - License CC3