Roger Joseph Boscovich (18. maj 1711 - 13. februar 1787) je bil hrvaški polihistor in jezuit iz mesta Dubrovnik v Republiki Ragusa (današnja Hrvaška). Študiral in živel je v Italiji in Franciji, kjer je objavil številna svoja dela.
Izdelal je predhodnico atomske teorije in veliko prispeval k astronomiji. Leta 1753 je odkril, da na Luni ni atmosfere.
Na Dunaju je leta 1758 objavil prvo izdajo svojega znamenitega dela Philosophiæ naturalis theoria redacta ad unicam legem virium in natura existentium (Teorija naravne filozofije, izpeljana po enotnem zakonu sil, ki obstajajo v naravi). Vključevalo je njegovo atomsko teorijo in teorijo sil. Druga izdaja je izšla leta 1763 v Benetkah, tretja pa leta 1764 na Dunaju. Leta 1922 je izšla v Londonu, leta 1966 pa v Združenih državah Amerike. Druga izdaja je izšla leta 1974 v Zagrebu.
Življenje in izobrazba
Ruđer Josip Bošković (v latinščini pogosto Roger Joseph Boscovich) se je rodil v Dubrovniku 18. maja 1711. Osnovno izobrazbo je pridobil v rodnem mestu, kasneje pa je študiral pri jezuitih in se izpopolnjeval v Italiji, predvsem v Rimu. Njegova izobrazba je obsegala teologijo, filozofijo, matematiko in astronomijo, kar mu je omogočilo širino interesov in sposobnost povezovanja različnih znanstvenih področij.
Znanstveno delo in glavni dosežki
Bošković je bil izjemno plodovit avtor in raziskovalec. Njegovo najbolj znano delo je Philosophiæ naturalis theoria (1758), v katerem je predstavil koncept točkastih delcev in enotnega zakona sil. Namesto klasične zamisli o atomski zgradbi kot o majhnih trdnih kroglicah je predlagal, da so osnovni gradniki materije točke brez razsežnosti, ki med seboj delujejo z osrednjimi silami, katerih jakost se spreminja z razdaljo in lahko izmenično privlači in odbija. Ta ideja je bila pomembna predhodnica moderne atomske in molekularne teorije.
Poleg teorije sil je Bošković pomembno prispeval k astronomiji in opazovalni praksi. Leta 1753 je z analizami opazovanj zaključil, da Luna nima gostejše atmosfere — sklep je temeljil na načinu, kako se zvezde pojavljajo in izginevajo za njenim robom ter na merjenjih premikov in senc. Ukvarjal se je tudi z geodezijo, kartografijo, optiko, instrumentarno tehniko in zlasti z matematično fiziko.
Delovanje po Evropi in poznejše življenje
Bošković je deloval v različnih evropskih središčih: poučeval je, opravljal meritve, svetoval vladam in delal v znanstvenih krogih v Italiji, Franciji, Avstriji in tudi Angliji. Njegove ideje so bile pogosto napredne in vplivne, čeprav niso bile vedno v skladu z večinskimi teorijami tistega časa. Umrl je 13. februarja 1787 v Milanu.
Glavna dela in izdaje
Najbolj znano in obsežno njegovo delo je omenjena Philosophiæ naturalis theoria, ki je bilo večkrat natisnjeno in prevedeno; prve izdaje so izšle v drugi polovici 18. stoletja (prva izdaja 1758 v Dunaju, nadaljnje izdaje v Benetkah in znova Dunaju). V 20. stoletju so bile Boškovićeve glavne ideje in zbrana dela ponovno izdajane in slovstveno preučevane (med drugim ponatisi v Londonu in v ZDA ter v Zagrebu).
Zapuščina
Bošković velja za enega ključnih znanstvenikov svojih časov in pomembno osebnost v zgodovini naravoslovnih ved. Njegove koncepte o medsebojnih silah in strukturah materije študijskemu okolju niso le ponudili novega pogleda na snov, temveč so tudi spodbudili nadaljnje raziskave v fiziki in kemiji. Po njem so poimenovani inštituti, šole in raziskovalne ustanove, njegovo delo pa ostaja predmet zgodovinskih in znanstvenih študij.
Čeprav so se kasnejše znanstvene teorije — zlasti razvijajoča se atomska in kvantna mehanika — razvile v drugačnih okvirih, Boškovićeva kombinacija matematične natančnosti, eksperimentalnih opažanj in iskanja enotnih zakonov narave ostaja pomemben prispevek k razvoju moderne znanosti.
