Rumba: definicija afrokubanskega žanra in latinskoameriškega plesa

Rumba je glasbeni in plesni izraz z dvema različnima pomenoma.

Najprej pomeni kubanski dogodek v afriškem slogu, žanr rumbe v afrokubanski glasbi. Ta uporaba izraza "rumba" se precej razlikuje od latinskega družabnega plesa. Afrokubanska rumba je predvsem skupnostna in cerkvena/sekularna praksa, ki vključuje ples, petje in močno ritmično spremljavo ter izvira iz stika afriških kulturnih tradicij in španske kolonialne kulture na Kubi.

Izvor in zgodovina

Rumba se je razvila na Kubi v 19. stoletju med afriškimi sužnji in njihovimi potomci. Nastala je kot izraz afriških ritmičnih tradicij, sinhroniziranih s španskimi elementi, kar je ustvarilo edinstven glasbeno-plesni fenomen. V urbanih predelih Havane in Matanzasa so se razvijale različne oblike rumbe, ki so služile tako zabavi kot tudi socialni identiteti in verskim obredom. V 20. stoletju so nekatere oblike rumbe postale tudi predmet študija in prilagoditev za mednarodne plesne kroge.

Afrokubanska rumba: slogi in značilnosti

Afrokubanska rumba ni enotna; običajno ločimo tri glavne sloge:

Yambú: počasnejši, nekoliko bolj umirjen slog, pogosto povezan z igrivimi interakcijami med plesalcema.
Guaguancó: živahnejši in bolj flirtajoč slog, kjer je značilna igra med moškim in žensko, vključno z gibom, imenovanim vacunao (simbolični "ubod" ali provokativni gib).
Columbia: zelo hiter in improvizacijski solo slog, ki ga pogosto plešejo moški; zahteva veliko spretnosti in akrobatskih elementov.

Glasbeno je afrokubanska rumba osredotočena na zapletene ritmične vzorce, temelječe na bobnih (npr. tumbadora, quinto), claves in drugih perkusijskih instrumentih. Vokalno spremljanje pogosto uporablja klic–odgovor (call-and-response) obliko. Besedila so lahko socialna, provokativna ali mitološka, odvisno od konteksta.

Latinskoameriška (družabna) rumba

Drugič, gre za enega od latinskoameriških družabnih plesov. V tem smislu je rumba najpočasnejši od petih tekmovalnih mednarodnih latinskoameriških plesov. Ostali so paso doble, samba, cha-cha-cha in jive. To družabno rumbo so na Kubi plesali tudi v ritmu, ki mu pravijo bolero-son. Mednarodni slog je nastal na podlagi študij plesa na Kubi v predrevolucijskem obdobju.

Družabna ali tekmovalna rumba se razlikuje po tehniki in estetiki od afrokubanske forme: v plesni različici je poudarek na senzualnih, počasnih gibih bokov, nadzorovani hoji in partnerski povezanosti. V tekmovalnem plesu se pogosto uporablja izraz Cuban motion — specifično gibanje bokov, ki nastane kot posledica prože kolčenih in nognih premikov.

Obstajata različni plesni tradiciji, ki ju pogosto ločimo:

Mednarodni (International/Latin) slog: to je standardizirana tekmovalna različica, ki jo vidimo na plesnih tekmovanjih; značilna je struktura korakov in tehnika Cuban motion.
Ameriški (Rhythm) slog: bolj prilagojen družabnemu plesu v ZDA; uporablja nekaj drugačnih figur in več poudarka na partnerstvu ter predstavitvi.

Rumba se običajno pleše v počasnem tempu z izrazitim ritmičnim poudarkom in pogosto vključuje kombinacijo zaprtih in odprtih položajev med partnerjema. V družabnem okolju so priljubljene bolj osnovne figure, medtem ko tekmovalni ples zahteva natančno tehniko, držo in interpretacijo glasbe.

Glasbena spremljava in instrumenti

V afrokubanski rumbi so osrednji perkusijski instrumenti: conga (tumbadoras), quinto, claves, cajón, chekeré in manjše udarjalne inštrumente. Včasih se uporablja tudi kitara ali kubanski tres za harmonsko podporo. Glasba se pogosto izvaja v 4/4 taktu z jasnim ritmičnim pulzom in večplastno perkusiono teksturo.

Pomen in vpliv

Rumba je imela in ima velik družbeni in kulturni pomen na Kubi ter širše v latinščini in svetu. Kot glasbeni in plesni izraz je vplivala na druge zvrsti (npr. son, bolero in kasneje popularno latino glasbo), hkrati pa je prispevala k razumevanju afrokubanskih identitet. Internacionalizacija rumbe je privedla do njenega sprejetja v plesnih šolah, tekmovanjih in gledališčih po celem svetu, pri čemer vsaka regija interpretira ples po svoje.

Skupaj

Rumba torej pomeni hkrati bogato afrokubansko glasbeno-plesno tradicijo in razvito latinskoameriško družabno/tekmovalno obliko plesa. Čeprav imata obe rungi istega imena skupne zgodovinske korenine, se v praksi razlikujeta po namenu, izrazu in tehniki — ena je bolj folklorna in ritmična, druga pa bolj strukturirana in parna.

Rumba zunaj Kube

Prodajalec arašidov je bil prvi posnetek kubanske glasbe, ki je postal mednarodna uspešnica. Na nalepki je bila opisana kot rumba, morda zato, ker beseda son v angleščini ne bi bila razumljiva. Oznaka se je prijela in v tridesetih letih 20. stoletja se je razvila "rumba manija". Ta vrsta rumbe se je v tridesetih letih 20. stoletja pojavila v plesnih salonih v Ameriki in Evropi, zanjo pa je bil značilen spremenljiv tempo, ki je bil včasih skoraj dvakrat hitrejši od sodobne plesne rumbe.

Plesna rumba

Sodobni slog plesa rumbe izhaja iz študij plesnega učitelja gospoda Pierra (Pierre Zurcher-Margolle). Pierre, takrat iz Londona, je leta 1947, 1951 in 1953 obiskal Kubo, da bi ugotovil, kako in kaj so takrat plesali Kubanci. ^Intro

Mednarodna plesna rumba je počasnejši ples s približno 120 udarci na minuto, ki po glasbi in plesu ustreza plesu, ki so ga Kubanci starejše generacije imenovali bolero-son. Zlahka razumemo, zakaj je zaradi lažjega sklicevanja in trženja rumba boljše ime, čeprav je netočno. Iz istega razloga se je kasneje začela uporabljati salsa kot splošni izraz za popularno glasbo kubanskega izvora.

Pri vseh družabnih plesih na Kubi se kolki premaknejo čez stoječo nogo, in čeprav je to pri hitri salsi komaj opazno, je bolj izrazito pri počasni plesni rumbi. Walter Laird je to opisal takole:

[Po koraku v stran] "Prenesite vso težo na to stopalo, tako da se medenica premakne vstran in nazaj, da se teža nahaja blizu pete stoječega stopala. Koleno podporne noge je zaklenjeno nazaj."^p9

Na splošno so koraki kompaktni, ples pa se pleše brez dviganja in spuščanja. Ta slog je pristen, prav tako kot uporaba prostih rok v različnih figurah. Osnovne figure izhajajo iz plesnih gibov, ki so jih opazili v Havani v predrevolucijskem obdobju, od takrat pa so zaživele svoje lastno življenje. Tekmovalne figure so pogosto zapletene in v tem se tekmovalni ples loči od družabnega. Podrobnosti je mogoče dobiti v učnih načrtih organizacij za poučevanje plesa in v standardnih besedilih.