Slinske žleze: anatomija in funkcija parotidnih, submandibularnih in podjezičnih

Pregled anatomije in funkcije slinskih žlez: parotidnih, submandibularnih in podjezičnih — vloga sline pri prebavi, zdravju ustne votline in pogostih motnjah.

Slinske žleze proizvajajo slino, tekočino, ki ohranja usta in druge dele prebavnega sistema vlažne in spolzke ter pomaga pri prvih stopnjah prebave hrane. Slina olajša žvečenje in oblikovanje prehrambnih kepic, vsebuje encime, ki začnejo razgradnjo ogljikovih hidratov, ter pomaga, da hrana gladko preide po grlu v želodec.

Anatomija glavnih parov

Obstajajo trije glavni pari velikih žlez slinavk. To so

1. parotidno žlezo – največja žleza, nameščena pred in pod ušesom v predelu ličnice. Izloček odteka po Stensenovem izvodilu (ductus parotideus), ki se odpira v ustni votlini nasproti zgornjega drugega kočnika.
2. submandibularni žlezi – nahajata se pod spodnjo čeljustjo (mandibulo). Njun izvodilo je Whartonovo (ductus submandibularis), ki se odpira ob središču dna ust ob frenulumu jezika.
3. podjezične žleze (sublingualne) – ležijo v dnu ustne votline pod jezikom. Imajo več majhnih izvodil (Rivinusova izvodila); včasih se združijo v večje izvodilo (Bartholinovo), ki se lahko izteka v Whartonovo izvodilo.

Poleg teh velikih parov je jezik, lice, ustnice in nebo prepredeno z mnogimi manjšimi žlezami, ki proizvajajo predvsem sluz in vzdržujejo vlažnost ter lokalno zaščito sluznice.

Funkcije sline in sestava

Slina ima več pomembnih nalog:

• Mehanična zaščita in lubrikacija: omogoča žvečenje, oblikovanje hrane in požiranje.
• Prebava: vsebuje encim alfa-amilazo (ptialin), ki začne razgradnjo škroba v ogljikove hidrate; parotidna slina je pretežno serozna in bogata z encimi.
• Antimikrobna aktivnost: vključuje lizosim, laktoferrin in sekretorni IgA, ki pomagajo omejevati rast mikroorganizmov.
• Regulacija pH in remineralizacija: bicarbonat in fosfati pomagajo uravnavati kislost; minerali v slini (kalcij, fosfat) prispevajo k zaščiti zobne sklenine.
• Občutek za okus in govorno delovanje: slina omogoča, da molekule hrane pridejo v stik z okusnimi brsti, ter olajša gibanje jezika in izgovarjavo.

Vrsta izločka se razlikuje med žlezami: parotidne so pretežno serozne (tekoče, vsebujejo encime), submandibularne so mešane (serozno-mukozne) z več serozne komponentne, podjezične pa so bolj mukozne (gustejša sluz). Bazalna sekrecija vzdržuje stalno vlažnost, medtem ko se ob stimulaciji (počutje, okus, vonj ali žvečenje) pretok sline močno poveča.

Inervacija in krvna oskrba

Parasimpatična in simpatična živčna oskrba uravnavata količino in sestavo sline:

• Parotidna žleza: parasimpatično jo inervira glossopharyngealni živec (CN IX) prek manjše petrozne (lesser petrosal) do oticnega ganglija in nato z aurikulotemporalnim živcem (veja V3).
• Submandibularne in podjezične žleze: prejemajo parasimpatične impulze od facialnega živca (CN VII) preko chorda tympani, ki se nato preko lingvalnega živca prenese do submandibularnega ganglija.
• Simpatična vlakna prihajajo iz superiornega cervikalnega ganglija in običajno zmanjšajo količino sline ter povečajo viskoznost izločka.

Krvno oskrbo zagotavljajo vejice zunanje in notranje karotidne arterije; limfni odtok in živčna napetost so pomembni za patološke spremembe živčevja in širjenje vnetij ali tumorjev.

Bolezni in klinični pomen

Najpogostejše težave z žlezami slinavkami vključujejo:

• Sialolitiaza (kamni v izvodilih): najpogosteje prizadene submandibularne žleze; povzroča bolečino in otekanje, zlasti ob jedi. Zdravljenje: masaža, pijače, ki spodbujajo slinjenje, lokalno ogrevanje, včasih kirurško odstranjevanje kamna.
• Sialadenitis (vnetje): akutno bakterijsko ali virusno (npr. mumps) vnetje; simptom so bolečina, oteklina, povišana temperatura in zmanjšana proizvodnja sline. Zdravljenje vključuje antibiotike pri bakterijskem vnetju, podpornimi ukrepi in v redkih primerih kirurško drenažo.
• Tumorji slinavk: parotid je pogost kraj za benigni pleomorfni adenom, lahko pa se pojavijo tudi maligni tumorji. Kirurška odstranjevanje je pogosto potrebno, pri čemer je treba paziti na obrazni živec (CN VII), ki poteka skozi parotid.
• Xerostomija (suha usta): lahko je posledica avtoimunskih bolezni (npr. Sjögrenov sindrom), zdravil (antihistaminiki, antidepresivi, antihipertenzivi) ali obsevanja glave in vratu. Terapija vključuje umetno slino, sialogoge in prilagoditve zdravil, če je mogoče.

Diagnoza težav pogosto vključuje klinični pregled, ultrazvok, sialografijo, CT ali MRI in po potrebi biopsijo ali citologijo.

Zaključek

Slinske žleze — parotidne, submandibularne in podjezične — igrajo ključno vlogo pri ohranjanju zdravja ustne votline, začetni prebavi hrane in zaščiti pred mikrobi. Razumevanje njihove anatomije, inervacije in pogostih bolezni je pomembno za prepoznavanje težav in izbiro ustreznega zdravljenja.

Išči po črki