Nacionalni park Shuklaphanta leži v predelu Teraija na skrajnem zahodu Nepala. Pokriva površino 305 km2 (približno 118 mi2) in vključuje odprte travnike, obrečne gozdove, rečne struge ter tropska mokrišča. Park leži v nadmorskem razponu od 174 do 1.386 m in je nastal leta 1976 kot kraljevi rezervat Shuklaphanta Wildlife Reserve; kasneje je bil območju podeljen status narodnega parka. Majhen del nekdanjega rezervata leži severno od vzhodno–zahodne avtoceste — ta pas omogoča sezonsko selitev divjih živali v hribovje Sivalik. Reka Syali predstavlja vzhodno mejo parka, južno in zahodno pa ga omejuje mednarodna meja z Indijo.

Meja z Indijo in zaščitne enote

Na južni strani meji Shuklaphanta z indijskim rezervatom Kishanpur Wildlife Sanctuary — skupaj tvorita transnacionalno območje, pomembno za ohranjanje velikega rastlinskega in živalskega omrežja ter divjih živali, med njimi tudi tigrov. To povezanost pogosto obravnavajo kot enoto za varstvo tigrov (npr. Sukla Phanta–Kishanpur TCU), kar pomaga pri upravljanju in zaščiti migracijskih koridorjev in travniških habitatov. Zavarovano območje je del savan in travišč Terai-Duar ekoregije in velja za enega najbolje ohranjenih primerov poplavnih travnikov; vključeno je tudi v širšo pokrajino Terai Arc Landscape.

Biodiverziteta

Shuklaphanta je znan po obsežnih aluvialnih travnikih, ki podpirajo bogato favno in floro. Med opaznimi vrstami so:

  • barasingha (Rucervus duvaucelii) – redka vodna srna, za katero je Shuklaphanta eno od pomembnih bivališč v Nepalu;
  • velike zveri, kot so tiger in leopard;
  • večje kopitarje, npr. slon (občasno selitveno), gaur (vzhodna bizonska vrsta), sambar, človekov jelen in muntjak;
  • različne vrste medvedov, vključno s sloth bear;
  • bogat ptičji svet — traviščne in mokriščne vrste, selivke in ptice močvirij; park je privlačen za opazovalce ptic (birdwatching).

Poleg teh večjih vrst je območje pomembno tudi za številne manjše sesalce, dvoživke, plazilce in raznovrstne žuželke ter za endemične in lokalno redke rastlinske skupnosti travnikov in poplavnih gozdov.

Upravljanje in ogroženost

Glavne grožnje območju so fragmentacija habitata zaradi cest in kmetijskih naselij, pritiski po pritisku človeka (rasteče naselbine ob meji parka), krivolov, konflikti med ljudmi in divjimi živalmi ter širjenje invazivnih vrst. Zaradi intenzivnih travniških ekosistemov so pomembni tudi požari in spreminjanje režima poplav. Upravljanje parka vključuje sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, programe za zmanjševanje konfliktov, nadzor krivolova in spremljanje populacij ključnih vrst.

Turizem in obisk

Shuklaphanta je priljubljen za safarije, opazovanje ptic in narave ter za študije travnih ekosistemov. Najboljši čas za opazovanje večine divjih živali in ptic je sušna sezona (približno od oktobra do maja), ko so živali bolj zbrane pri preostalih vodnih virovih. Obiskovalcem so na voljo vodeni ogledi z izkušenimi vodiči; priporočljivo je vnaprejšnje obveščanje in spoštovanje pravil parka ter sodelovanje z lokalnimi turističnimi ponudniki.

Pomembnost

Shuklaphanta predstavlja ključni kos ohranitvenega mozaika v Teraiu: ohranja redke travniške habitate, služi kot koridor za migracije in povezuje populacije velikih zveri na transnacionalni ravni. Varovanje tega območja je pomembno tako za biotsko raznovrstnost kot za blaginjo lokalnih skupnosti, ki so odvisne od zdravih ekosistemov.