Charles Milles Manson (né Maddox; 12. november 1934 – 19. november 2017) je bil ameriški kriminalec in vodja kalifornijskega kulta, znan predvsem kot organizator serije umorov konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Njegova skupina mladih žensk in moških je delovala pod imenom "Družina" in je kombinirala elemente sektaškega oboževanja, manipulacije s spolnostjo in drogo ter nasilne zločinske akcije.
Zgodnje življenje in kriminalna pot
Manson je imel težavno otroštvo in mladost, večkrat so ga priprli že kot mladoletnega. Prejel je minimalno formalno izobrazbo, v mladosti pa je bil obsojen za različne tatvine, vlome in nasilne prekrške. V zaporu naj bi utrdil svoje pogled na svet ter se začel uveljavljati kot karizmatičen vodja, ki je privabljal predvsem mlade in dovzetne ljudi.
Kult "Družina" in ideologija
Manson je ustvaril zapriseženo skupnost, kjer je z izkoriščanjem narkotikov, spolnosti in psihološkega pritiska dosegel popolno predanost svojih privržencev. Skupina je živela izolirano, med drugim na kmetiji in pri Spahn Ranch v Kaliforniji. Manson je razvijal teorijo o prihajajoči rasni vojni, ki jo je poimenoval Helter Skelter — navdih naj bi deloma črpal iz lastnih interpretacij besedil skupine The Beatles.
Serija umorov
Pod Mansonom so člani Družine načrtovali in izvedli več umorov v poletju 1969. Najbolj znan je bil brutalen pokol v hiši igralke Sharon Tate, ki se je zgodil 8.–9. avgusta 1969. Sharon Tate je bila noseča; ob njej so ubili še več oseb: Stevena Parenta, Jaya Sebringa, Abigail Folger in Wojciecha Frykowskega. Naslednjo noč so člani Družine umorili tudi Leno LaBianco in njegovo ženo Rosemary LaBianco.
Poleg omenjenih so člani Družine sodelovali tudi pri drugih umorih, med katerimi so bijeili primer Garyja Hinmana (uboj konec julija 1969) in Donald "Shorty" Shea (umor avgusta 1969). Manson sam fizično ni nujno pri vseh umorih sodeloval, a je bil obsojen kot načrtovalec in spodbujalec zločinov.
Arestitve, sojenje in kazen
Mansona in nekatere člane družine so najprej prijeli zaradi suma kraje avtomobilov in drugih prekrškov; preiskava je kmalu razkrila povezavo s serijo umorov. Za sojenje so obtožene osebe med drugim vključile Susan Atkins, Patricia Krenwinkel, Leslie Van Houten in Charlesa "Texa" Watsona. Sojenje je pritegnilo veliko pozornosti javnosti in medijev.
Manson je bil obsojen na smrt, kot tudi nekateri njegovi glavni spremljevalci, vendar je bila smrtna kazen v Kaliforniji leta 1972 zaradi sodne odločitve razveljavljena, zato so bila kazni spremenjena v dosmrtni zapor. V letih zapora je večkrat zaprosil za pogojni izpust, a so mu prošnje dosledno zavračali; javne varnostne skrbi, njegovo nasilno in manipulativno vedenje ter ocene o osebnostnih motnjah so bile pri teh odločitvah pomembne. Veliko zaporniških obravnav in prošnje za pogojni izpust so bile zavrnjene, zadnjič leta 2012, ko mu je bil pogojni izpust že dvanajstič zavrnjen. Umrl je v priporu leta 2017, preden bi bile izvedene morebitne nadaljnje obravnave.
Zdravstveno stanje in smrt
Manson je v zadnjih desetletjih življenja večinoma preživel v različnih kalifornijskih zaporih. Leta 2017 je umrl v zaporu v starosti 83 let. Njegova smrt je pomenila konec dolgoletnega primera, ki je ostal sinonim za nasilno zlorabo karizme in množične pomenske predramske katastrofe 1960-ih.
Dediščina, mediji in glasba
Primer Charlesa Mansona je imel velik vpliv na ameriško družbo in kulturo: pogosto se ga navaja kot simbol temne strani kontrakulturnega gibanja in nevarnosti kulta. Družina in umori so bili predmet številnih dokumentarcev, knjig, filmov in pesmi. Manson je tudi posnel in izdal glasbo: album z naslovom Lie: the Love and Terror Cult vsebuje njegove pesmi in je izšel v začetnih sedemdesetih letih. Kasnejše ponatisnjene izvedbe, med drugim obnovljena različica pri založbi ESP-Disk iz leta 2006, so v celoti namenile dobiček družini Wojciecha Frykowskega. Allmusic je album ocenil s 4 od 5 zvezdic.
Spomin na žrtve
V razpravah o Mansonu se pogosto poudarja pomen nepozabljanja njegovih žrtev. Imena kot so Sharon Tate, Jay Sebring, Abigail Folger, Wojciech Frykowski, Steven Parent, Leno in Rosemary LaBianco in drugi ostajajo osrednji del zgodbe, ki opozarja na resnični človeški strošek nasilja, ki so ga sprožili ideje in ukazi enega vodje in skupine sledilcev.
Charles Manson ostaja v javni zavesti kot izjemno kontroverzna in zlovešča figura — primer, kako lahko karizma, manipulacija in idealizacija vodje pripeljejo do skrajnega nasilja in družbenega šoka.


