Fred Rogers

Zgodnje življenje

Rogers se je rodil v mestu Latrobe v Pensilvaniji Jamesu Rogersu in Nancy McFeely. Njegov oče je bil poslovnež. Njegova mati je izhajala iz bogate pittsburške družine, med drugo svetovno vojno in po njej pa je bila tudi prostovoljka v bolnišnici. Njegov dedek po materini strani, Fred McFeely, je bil predsednik podjetja McFeely Brick, enega največjih podjetij v Latrobe. Rogers je odraščal v velikem opečnatem dvorcu na ulici Weldon 737 v Latrobe.

Imel je posvojeno sestro Elaine. Rogers je veliko prostega časa preživel z dedkom McFeelyjem, ki je oboževal glasbo. Rogers je začel igrati klavir pri petih letih in prepeval z mamo.

Rogers je bil med odraščanjem sramežljiv in predebel. Zaradi astme se je večkrat učil doma. Rogers je težko sklepal prijateljstva in kot majhen deček je bil zaradi svoje teže večkrat tarča ustrahovanja, pogosto so ga klicali "Debeli Freddy".

V srednji šoli v Latrobe je Rogers postal bolj samozavesten in priljubljen. Rogers je bil predsednik dijaškega sveta, član nacionalnega častnega društva in glavni urednik letnika. Maturiral je leta 1946. Med letoma 1946 in 1948 je študiral na kolidžu Dartmouth, nato pa nadaljeval študij na kolidžu Rollins v Winter Parku na Floridi in leta 1951 diplomiral iz glasbene kompozicije.

Med študijem na Rollinsu je Rogers spoznal Saro Joanne Byrd, ki je bila iz Oaklanda na Floridi. Poročila sta se 9. junija 1952. Imela sta dva sinova: Jamesa leta 1959 in Johna leta 1961.

Rogers je diplomiral na Pittsburškem teološkem seminarju in bil leta 1963 posvečen v duhovnika Združene prezbiterijanske cerkve. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je Rogers vrnil v Pittsburgh.

Rogers z ženo Joanne leta 1975

Televizijska kariera

Zgodnja kariera

Rogers se je po študiju vpisal v semenišče, vendar je želel delati s televizijo. V intervjuju za CNN je Rogers dejal: "Na televizijo sem šel, ker sem jo tako sovražil in sem si mislil, da bi lahko to čudovito orodje nekako uporabil za vzgojo tistih, ki bi jo gledali in poslušali." Leta 1951 se je prijavil za službo pri televiziji NBC v New Yorku. Najprej je delal kot pomočnik producenta, pozneje pa kot režiser na tleh mreže pri glasbenih programih, kot so Your Hit Parade, The Kate Smith Hour in The Voice of Firestone. Sodeloval je tudi pri otroški oddaji Gabbyja Hayesa.

Rogers je zapustil NBC, ker se ni strinjal, da agencija uporablja otroke za oglaševanje. Leta 1954 je začel delati kot lutkar v lokalni otroški oddaji The Children's Corner za pittsburško javno televizijo WQED. Oddaja je prejela nagrado Sylvania za najboljšo otroško oddajo in je bila predvajana na nacionalni televiziji NBC.

Rogers je med odmori za kosilo študiral teologijo v bližnjem teološkem semenišču v Pittsburghu. Vendar se ni želel ukvarjati s pridiganjem in so mu rekli, naj po posvečenju še naprej snema otroško televizijo. Sodeloval je s programom za razvoj in varstvo otrok na univerzi v Pittsburghu.

Leta 1963 je kanadska radiotelevizija (CBC) najela Rogersa, da bi ustvaril 15-minutno otroško oddajo Misterogers. Rogers se je preselil v Toronto, serija pa se je vrtela tri sezone. Tri leta pozneje se je Rogers preselil nazaj v Združene države Amerike.

Leta 1966 je Rogers od CBC pridobil pravice za svojo oddajo in jo prenesel na WQED v Pittsburghu, kjer je pred tem delal v oddaji The Children's Corner.

Soseska Misterja Rogersa

Oddaja Mister Rogers' Neighborhood se je začela predvajati leta 1968 in je imela 895 epizod. Predvajali so jo na nacionalni izobraževalni televiziji, ki se je pozneje preimenovala v javno radiotelevizijo. Zadnji niz novih epizod je bil posnet decembra 2000, predvajati pa so ga začeli avgusta 2001. Do leta 1985 je oddajo gledalo osem odstotkov prebivalcev Združenih držav Amerike.

Program se je vedno začel z Rogersovim prihodom domov, ko je zapel svojo pesem "Won't You Be My Neighbor?". Nato se je preobul v superge in pulover z zadrgo. Vse puloverje je pletla njegova mati. Rogers je v svoji oddaji vedno hodil na izlete, učil nove stvari in prikazoval kratke filme v oddaji "Picture, Picture". Vsaka epizoda je vključevala izlet v Rogersovo "Sosesko izmišljotin" z vozičkom, gradom in prebivalci kraljestva, vključno s kraljem Petkom XIII.

Rogers je med epizodami vedno hranil svoje akvarijske ribe. Svojim gledalcem je vedno povedal, da jih hrani, ker je prejel pismo mladega slepega dekleta, ki je želelo vedeti vsakič, ko je to storil. Program se je končal z Rogersovo pesmijo "It's Such a Good Feeling".

Rogers je verjel, da se med snemanjem ne obnaša drugače kot običajno. Dejal je, da je "eno največjih daril, ki jih lahko daš komur koli, darilo tvojega iskrenega jaza. Prav tako verjamem, da otroci prepoznajo lažnivca na kilometer daleč. Rogers je napisal skoraj vso glasbo v programu. Otroke je želel naučiti ljubezni do sebe in drugih, o pogostih otroških strahovih pa je govoril s tolažilnimi pesmimi. Nekoč se je odpravil v otroško bolnišnico, da bi otrokom pokazal, da se bolnišnice ni treba bati.

Rogers je v svoji oddaji govoril o družbenih vprašanjih, med drugim o umoru Roberta F. Kennedyja, rasizmu in ločitvah. V eni od znanih epizod si je Rogers na vroč dan skupaj s častnikom Clemmonsom (François Clemmons), ki je bil Afroameričan, namakal noge v otroškem bazenu. Prizor je bil sporočilo o vključevanju v času, ko je bila rasna segregacija v Združenih državah Amerike običajna.

Rogers je bil znan tudi po tem, da je v svoji oddaji gostil otroke s posebnimi potrebami. V eni od epizod leta 1981 je Rogers spoznal dečka Jeffa Erlangerja, ki je bil kvadruplegik, in mu pokazal, kako deluje njegov električni invalidski voziček, ter pojasnil, zakaj ga potrebuje. Erlanger in Rogers sta v duetu zapela pesem "It's You I Like". Pred snemanjem je bil Erlanger že dolgo oboževalec programa, njegovi starši pa so Rogersu napisali pismo, v katerem so ga prosili, ali bi se lahko srečala.

Rogers je vsako oddajo končal z besedami gledalcem,

"Ta dan je postal poseben že zaradi tega, ker ste bili vi. Na svetu ni človeka, kot si ti, in všeč si mi takšen, kakršen si."

Rogers v oddaji nikoli ni govoril o svojih verskih prepričanjih, saj ni želel, da bi se kateri koli gledalec v oddaji počutil prezrtega. Med zalivsko vojno je gledalce tolažil, da bo za vse otroke v soseski dobro poskrbljeno. Rogers je starše prosil, naj obljubijo, da bodo poskrbeli za svoje otroke.

Po terorističnih napadih 11. septembra je Rogers posnel javne oglase za starše o tem, kako naj se z otroki pogovarjajo o tragičnih dogodkih v svetu. Gledalcem je dejal, naj "poiščejo pomočnike". Ta citat je po tragičnih dogodkih še vedno viralno razširjen. Rogers je v oglasu za javnost dejal,

"Ko sem bil deček in sem v novicah videl grozljive stvari, mi je mama rekla: 'Poišči pomočnike. Vedno boš našel ljudi, ki pomagajo.' Še danes, zlasti v času "nesreče", se spomnim materinih besed in vedno se potolažim, ko se zavem, da je na svetu še vedno toliko pomočnikov - toliko skrbnih ljudi."

Financiranje PBS

Leta 1969 je Rogers nastopil pred pododborom za komunikacije ameriškega senata. Njegov cilj je bil prositi senat, naj podpre financiranje PBS in Korporacije za javno radiotelevizijo zaradi predlaganih proračunskih rezov. V približno šestih minutah pričanja je Rogers govoril o potrebi po socialni in čustveni vzgoji, ki jo zagotavlja javna televizija. Trdil je, da drugi televizijski programi, kot je njegov Neighborhood, pomagajo spodbujati otroke, da postanejo srečni državljani.

Predsednik pododbora John O. Pastore ni poznal Rogersa ali njegovega dela in je bil včasih menda nepotrpežljiv. Vendar pa je Pastore po Rogersu dejal, da mu je pričanje povzročilo gosjo kožo, in dejal: "Mislim, da je čudovito. Zdi se, da ste pravkar zaslužili 20 milijonov dolarjev." Senat naj bi kmalu povečal sredstva za PBS z 9 na 22 milijonov dolarjev.

Vloga v zadevi Sony Corp. of America proti Universal City Studios, Inc.

V času, ko so gospodinjstva lahko snemala televizijske programe z videorekorderjem, je Rogers na sodišču aktivno podpiral podjetja, ki so izdelovala videorekorderje. Leta 1979 je v zadevi Sony Corp. of America proti Universal City Studios, Inc. Rogers dejal, da ni nasprotoval domačemu snemanju svojih televizijskih programov, saj bi si jih družine lahko pozneje skupaj ogledale.

Ko je zadeva leta 1983 prišla na vrhovno sodišče, je večina v odločitvi razmišljala o pričanju Rogersa. Sodišče je ugotovilo, da videorekorder Betamax ni kršil avtorskih pravic. Sodišče je dejalo, da so bila njegova stališča pomemben dokaz, "da so številni [televizijski] producenti pripravljeni dovoliti nadaljevanje zasebnega časovnega zamika".

Druga dela

Zunanji zvok

Terry Gross in Fred Rogers, Fresh Air with Terry Gross

Leta 1978 je Rogers med premori med snemanjem novih epizod Soseske vodil program intervjujev za odrasle na PBS z naslovom Stari prijatelji... novi prijatelji. V oddaji je Rogers intervjuval "igralce, športne zvezde, politike in pesnike". Oddaja je trajala le 20 epizod. Leta 1988 je nastopil v sovjetski otroški televizijski oddaji Good Night, Little Ones!, kamor je pripeljal svojo lutko Daniel Striped Tiger.

Edinkrat, ko se je Rogers pojavil na televiziji kot nekdo drug, je bil leta 1996, ko je igral pridigarja v eni epizodi serije Dr. Quinn, Medicine Woman. Rogers se je oglasil v epizodi "Arthur Meets Mister Rogers" v seriji Arthur za otroke PBS.

Rogers v srednji šoli leta 1946


Rogers in sova X na naslovnici revije, 1969


Rogers predvaja posnetek z Betty Aberlin in Johnnyjem Costo, december 1969


Rogers s policistom Clemmonsom, 1986


Rogers v Moskvi, 1988


Predvajanje medijev Rogersovo pričanje pred ameriškim senatom o financiranju PBS, 1969

Osebno življenje

Rogers je imel stanovanje v New Yorku in poletno hišo na otoku Nantucket v Massachusettsu. Rogers je bil rdeče-zeleno barvno slep. Živel je zdravo, saj je vsako jutro plaval in ni kadil niti pil. Bil je vegetarijanec, saj je menil, da je uživanje mesa napačno: "Nočem jesti ničesar, kar ima mater." Kljub razširjenim govoricam ni nikoli služil v vojski kot pripadnik mornarice SEAL med vietnamsko vojno in nikoli ni imel tetovaž.

Leta 1991 je ekipa Pittsburgh Penguins v okviru praznovanja 75. obletnice Nacionalne hokejske lige imenovala Rogersa za svojega slavnega kapetana. Kartica št. 297 iz zbirke NHL Platinum iz leta 1992 je bila posvečena temu dogodku, Rogers pa je bil eden od dvanajstih slavnih kapetanov, ki so bili izbrani za športno kartico.

Rogers je med jutranjo rutino odgovoril na vsako pismo oboževalcev in ga vrnil pošiljatelju.

Leta 1992 je prejel nagrado Peabody. Leta 1999 so ga uvrstili v televizijsko dvorano slavnih.

V intervjuju z Rogersovim prijateljem Williamom Hirschom je Rogers dejal, da če bi spolnost merili na lestvici, bi: "No, veste, verjetno sem ravno na sredini. Ker se mi zdijo ženske privlačne in moški privlačni," zaradi česar so nekateri bralci Rogersa označili za biseksualca.

Rogers v Chicagu, 1994

Smrt

Po Rogersovi upokojitvi leta 2001 je bil še naprej zaposlen s preučevanjem religije in duhovnosti, javnimi nastopi, potovanji in delom na otroškem medijskem centru, poimenovanem po njem, na kolidžu Saint Vincent v Latrobe, skupaj z arhabotom Douglasom Nowickim, rektorjem kolidža.

Poleti 2002 so njegove stalne bolečine v želodcu postale tako boleče, da je zaradi njih obiskal zdravnika, in oktobra 2002 so mu diagnosticirali raka na želodcu. Operacijo, ki je bila neuspešna, je opravil 6. januarja 2003. Teden dni prej je bil skupaj z Artom Linkletterjem in Billom Cosbyjem veliki maršal parade Tournament of Roses.

Rogers je umrl 27. februarja 2003 zjutraj na svojem domu v Pittsburghu, potem ko je padel v komo. Njegova žena je bila ob njem, ko je umrl. Umrl je manj kot mesec dni pred dopolnjenim 75. letom starosti.

Na njegovi spominski slovesnosti v dvorani Heinz Hall je bilo več kot 2.700 ljudi. Med častnimi gosti so bili nekdanji voditelj oddaje Dobro jutro, Amerika David Hartman, Teresa Heinz Kerry, filantropinja Elsie Hillman, predsednica PBS Pat Mitchell, ustvarjalec Arthurja Marc Brown in avtor in ilustrator knjige The Very Hungry Caterpillar Eric Carle. Govorniki so se Rogersa spominjali zaradi njegove ljubezni do otrok, predanosti veri, ljubezni do glasbe in humorja. Teresa Heinz Kerry je o Rogersu dejala: "Nikoli se ni vzravnal, ampak nas je povabil k pogovoru. Z nami je govoril kot z ljudmi, kakršni smo bili, in ne kot z ljudmi, kakršne so si drugi želeli, da bi bili. Rogers je pokopan na pokopališču Unity v Latrobeu.

Rogers na obisku v Beli hiši, april 2002

Zapuščina

Predsednik George W. Bush je leta 2002 Rogersu podelil predsedniško medaljo svobode za njegovo delo na področju izobraževanja otrok. Dejal je, da je "Fred Rogers dokazal, da lahko televizija pomirja dušo, vzgaja duha in uči najmlajše".

Leta 2003 je senat Združenih držav sprejel resolucijo 16 v počastitev Rogersovega življenja. Po Rogersovi smrti je predstavniški dom ameriškega kongresa leta 2003 sprejel resolucijo 111, s katero je počastil Rogersa zaradi "njegovega legendarnega prizadevanja za izboljšanje življenja otrok, njegove neomajne zavezanosti dokazovanju moči sočutja in njegove predanosti širjenju prijaznosti z zgledom".

Na novega leta dan 2004 je Michael Keaton, ki je, preden je postal igralec, delal na odru v oddaji Mister Rogers' Neighborhood, vodil posebno oddajo televizije PBS Fred Rogers: Rogers: Najljubši ameriški sosed. V njegovem rojstnem mestu Latrobe in Pittsburghu je v čast Rogersu potekal dan "Won't You Wear a Sweater Day". Dogodek poteka vsako leto na njegov rojstni dan, 20. marca. Leta 2003 je Mednarodna astronomska zveza po Rogersu poimenovala asteroid 26858 Misterrogers.

Enega od Rogersovih slavnih puloverjev je kupila ustanova Smithsonian in ga razstavila na razstavi "Zakladi ameriške zgodovine". Spominski kip Freda Rogersa v Pittsburghu je bil posvečen leta 2009.

25. junija 2016 so v njegov spomin v bližini mesta Latrobe v Pensilvaniji postavili zgodovinsko znamenje Freda Rogersa.

Junija 2018 je izšel dokumentarni film Won't You Be My Neighbor?, ki temelji na Rogersovem življenju in zapuščini ter je bil pozitivno ocenjen in je postal najbolj dobičkonosen biografsko-dokumentarni film (biodokumentarec) vseh časov. Tom Hanks je igral Rogersa v filmu, ki temelji na njegovem poznejšem življenju, z naslovom Lep dan v soseski (A Beautiful Day in the Neighborhood, 2019) v režiji Marielle Heller. Hanks bo za vlogo Rogersa kmalu nominiran za oskarja za najboljšo stransko moško vlogo.

Rogers je bil marca 2018 počaščen na posebni ameriški poštni znamki. 21. septembra 2018 ga je Google Doodle počastil s stop-motion videoposnetkom Mister Rogers' Neighborhood. 23. oktobra 2018 je bil med prvo tekmo svetovne serije 2018 predvajan Rogersov prvi televizijski oglas za Googlov pametni telefon Pixel 3. V oglasu Rogers poje pesem "Did You Know", kar je prvič, da so bili njegov glas ali podobe uporabljeni v televizijskem oglasu za izdelek.

Decembra 2019 je bilo objavljeno, da bo Rogersov kip postavljen v parku Nantucket v Nantucketu v Massachusettsu.

Janelle Monáe je na podelitvi oskarjev leta 2020 med otvoritveno slovesnostjo v rdečem puloverju z jopico izvedla Rogersovo pesem "Its a Beautiful Day in This Neighbourhood". Renée Zellweger je med zahvalnim govorom za oskarja za najboljšo igralko Rogersa navedla kot enega od junakov, ki bi jih morali ljudje iskati.

Predsednik Bush je Rogersu podelil predsedniško medaljo svobode, 2002


Predvajanje medijev Rogers v diplomskem govoru na kolidžu Middlebury leta 2001

Programi

Leto	Naslov
1954–1961	Otroški kotiček
1963–1966	Misterogers
1964–1967	Trg Butternut Square
1968–2001	Soseska Misterja Rogersa
1977–1982	Božič z gospodom Rogersom
1978–1981	Stari prijatelji ... Novi prijatelji
1981	Sezamova ulica
1988	Lahko noč, malčki!
1991	Kje na svetu je Carmen Sandiego?
1994	Junaki Freda Rogersa
1996	Dr. Quinn, Medicinska ženska
1997	Arthur
1998	Kolo sreče
2003	114. letna parada Tournament of Roses

Lutka Daniel "črtasti" tiger


Rogersov slavni rdeči pulover v muzeju Smithsonian v Washingtonu, D.C.