John Dunstaple – angleški skladatelj, vpliv na burgundsko šolo in renesanso
John Dunstaple ali Dunstable (rojen okoli leta 1390, umrl 24. decembra 1453) je bil angleški skladatelj, ki je živel v zadnjem delu srednjega veka in na začetku renesanse. Bil je eden najslavnejših skladateljev v zgodnjem 15. stoletju. Imel je velik vpliv na glasbo v Angliji in na celini ter je odločilno prispeval k oblikovanju sloga, ki ga povezujejo z burgundsko šolo.
Danes se pogosteje uporablja črkovanje "Dunstaple", saj je v dokumentih iz njegovega časa to črkovanje pogostejše, čeprav je v nekaterih dokumentih njegovo ime zapisano kot "Dunstable".
Življenje in okolje
Priimek nakazuje izvor v mestu Dunstable v Bedfordshiru. Deloval je v krogu visokega angleškega plemstva in dvornih krogov; pogosti zapisi ga povezujejo s službovanjem pri vplivnih mecenih, zaradi česar je verjetno preživljal čas tudi na celini, zlasti v Franciji in v današnji Belgiji, kjer je bila njegova glasba izjemno cenjena. Umrl je leta 1453; v epitafih iz poznega 15. in 16. stoletja ga omenjajo kot moža, ki je poleg glasbe izkazoval zanimanje tudi za matematiko in astronomijo, kar je bilo za izobražene glasbenike tistega časa značilno.
Umetniški profil in slog
Dunstaple velja za osrednjega predstavnika t. i. angleške zvočnosti (fr. contenance angloise) – novega, toplega zvena, ki temelji na konsonančnih tercah in sekstah ter na pretežno mehki, „sladki“ harmoniji. Njegova pisava združuje starejše tehnične postopke s sodobnejšo melodiko in zvočnostjo:
- uporaba triadnega mišljenja in pan-konsonantnih odsekov (prevlada konsonanc, skrbno nadzorovana disonanca),
- kombinacija starejših izoritmičnih motetskih struktur s prožnim, kantilenastim gibanjem glasov,
- pogosta raba cantus firmus tehnike, tudi za povezovanje več del v celoto (zgodnje zametke ciklične maše),
- angleška praksa faburden, ki je posredno vplivala na širše razširjeni kontinentalni fauxbourdon.
Glasbena dela
Do danes se je ohranilo nekaj deset skladb, ki jih zanesljivo ali verjetno pripisujejo Dunstaplu. Med njimi so tridelne marijanske in svetniške skladbe, moteti in mašni odseki (Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Agnus Dei), pa tudi primeri zgodnje ciklične zasnove maše s skupnim cantus firmus. Najbolj znana je lirična troglasna skladba Quam pulchra es, pogosto izpostavljena kot zgleden primer njegove melodične spevnosti in konsonančne topline; med moteti izstopajo tudi primeri, ki združujejo starejšo izoritmijo z novejšim harmonskim čutom.
Vpliv na burgundsko šolo in renesanso
Dunstaple je odločilno vplival na skladatelje v Franciji in na Nizozemskem, zlasti na ustvarjalce, povezane z burgundsko šolo (npr. Guillaume Dufay in Gilles Binchois). S širitvijo angleške zvočnosti na celino so ti avtorji prevzeli triadično mišljenje, tekočo polifonijo in nove načine harmonskega urejanja glasu, kar je postavilo temelje za poznejši razvoj franko-flamske polifonije in zgodnje renesanse. Njegov slog je bil pogosto citiran in posneman; sodobni pesniki in teoretiki so prav Dunstapla izpostavljali kot ključnega prinašalca „angleške“ novosti na celino.
Rokopisi in prenos
Velik del angleških glasbenih rokopisov iz 15. stoletja se ni ohranil, zato poznamo Dunstaplova dela predvsem iz celinskih virov, med katerimi so pomembni severnoitalijanski in srednjeevropski kodeksi. Prav široka razširjenost njegovih skladb v Franciji in severni Italiji je omogočila, da so se številne ohranile, čeprav so bile angleške zbirke pozneje močno prizadete.
Pomen in zapuščina
- utemeljitev „angleške zvočnosti“, ki je oblikovala okus 15. stoletja,
- prehod od srednjeveških tehnik k zgodnjerenesančni melodičnosti in harmoniji,
- trajen vpliv na burgundsko in širšo franko-flamsko tradicijo,
- zgodnja artikulacija ciklične maše in prefinjene motetske oblike.
Dunstaple tako stoji na prelomnici med srednjim vekom in renesanso: s slogovno novostjo, tehnično iznajdljivostjo in prestopom angleških meja je odločilno zaznamoval evropsko umetno glasbo 15. stoletja.
Življenje
Dunstaple se je verjetno rodil v Dunstablu v Bedfordshiru okoli leta 1390. O njegovem življenju vemo zelo malo. Bil je dobro izobražen in je delal za vojvodo Bedfordskega, ki je bil četrti sin Henrika IV. in brat Henrika V. Morda je nekaj časa preživel v Franciji, saj je bil vojvoda od leta 1423 do 1429 regent Francije, nato pa od leta 1429 do svoje smrti leta 1435 guverner Normandije. Dunstaple je imel po davčnih evidencah iz leta 1436 premoženje v Normandiji, pa tudi v Cambridgeshiru, Essexu in Londonu. Delal je tudi za vojvodo Glosterskega.
Mnogi skladatelji v tistem času so bili duhovniki, Dunstaple pa ne, čeprav je bil povezan z opatijo St Albans. Verjetno je bil poročen. V svojem življenju ni bil znan le kot skladatelj, temveč tudi kot astronom, astrolog in matematik.
Umrl je na božični večer leta 1453 in bil pokopan v cerkvi svetega Štefana Walbrooka v Londonu, ki je bila kasneje uničena v velikem požaru leta 1666.
Glasba in vpliv
Izvirnih rokopisov Dunstaplove glasbe skorajda nimamo. Anglija je bila v tistem času zelo glasbena dežela, vendar je bila skoraj vsa glasba uničena med letoma 1536 in 1540 med razpustom samostanov, ko je vladal Henrik VIII. Večina ohranjenih Dunstaplovih del je nastala na celini, večinoma v severni Italiji. To dokazuje, da je moral biti znan po vsej Evropi. Imel je vpliv na Dufaya in Binchoisa. Flamski skladatelj in glasbeni teoretik Tinctoris je leta 1476 zapisal, da je bil najpomembnejši glasbenik nove glasbe, ki se je začela v Angliji.
Dunstaple je bil med prvimi, ki je za mašo uporabil eno melodijo kot cantus firmus. Napisal je veliko kolednic (verskih pesmi), vendar ne vemo, katere so njegove, saj se pod njih ni podpisal. Pisal je tudi posvetno glasbo, ki pa se je izgubila.
