Guillaume Dufay (1397–1474) — biografija francosko-flamskega skladatelja
Guillaume Dufay (1397–1474) — vodilni francosko-flamski skladatelj burgundske šole; pionir renesančne glasbe, ki je oblikoval evropsko glasbeno zgodovino 15. stoletja.
Guillaume Dufay (izgovori "GHEE-oam Doo-FYE", včasih zapisano Du Fay) (rojen v Beerselu? 5. avgusta 1397?; umrl 27. novembra 1474 v Cambraiju) je bil francosko-flamski skladatelj in glasbeni teoretik zgodnje renesanse. Bil je najpomembnejši skladatelj svojega časa. Pripadal je skupini skladateljev, znani kot burgundska šola. Na glasbo v Evropi je vplival bolj kot kateri koli drug skladatelj 15. stoletja.
Življenjska pot
Podrobnosti o Dufayevem rojstvu in otroštvu niso povsem zanesljive; najverjetneje se je rodil v okolici Bruslja (Beersel). Zgodnja glasbena izobrazba ga je pripeljala v Cambrai, kjer je bil povezan z mestno katedralno šolo in korom. V svojem delovanju je pogosto potoval: več let je preživel v Italiji, kjer je bil v službi različnih cerkvenih in svetniških naročnikov ter sodeloval s papeško oziroma kardinalskimi kapelami. Bil je tudi povezan z bogatimi dvori, zlasti z burgundskim dvorom, kjer so se oblikovale ključne smernice takratne glasbe.
V poznejših letih se je vrnil v Cambrai, kjer je ohranil cerkvene nazive in svoje vplivno mesto v lokalni glasbeni skupnosti. Umrl je 27. novembra 1474 v Cambraiju, kjer je tudi pokopan.
Glasbeni slog in tehnike
Dufayeva glasba povezuje srednjeveške tradicije (npr. izoritem in cantus-firmus tehnike) z novim renesančnim čutom za melodijo, harmonijo in obliko. Uporabljal je:
- cantus firmus — vpeljevanje znanih cerkvenih ali svetovnih melodij v tenor, okoli katere se oblikujejo ostale glasovne linije;
- fauxbourdon — tehnika ohranjanja preprostih, paralelnih terc in šestih, ki daje harmonično mehkobo in jasno, "renesančno" zvenečnost;
- jasnejše polifonično vodenje glasov ter večji pomen modalne in začasne tonalnosti, kar je bila pot proti kasnejšim renesančnim harmonskim rešitvam.
Glavna dela
Dufay je napisal obsežno opus, ki vključuje maše, motete, sekularne chansons in verske pesmi. Med najbolj znanimi deli so:
- "Nuper rosarum flores" — motet, ki ga je Dufay sestavil za posvetitev katedrale Santa Maria del Fiore v Firencah (dogodek, povezan s postavitvijo Brunelleschijeve kupole);
- "Se la face ay pale" — ena najznamenitejših chanson, ki je vplivala tudi kot material za kasnejše maše in variacije;
- vrste maš, ki uporabljajo cantus firmus ali sekularne pesmi kot izhodišče, ter številni moteti in himne za cerkveni obred.
Vpliv in zapuščina
Dufay velja za enega od mostov med srednjeveško in renesančno glasbo. Njegova zmožnost združevanja sorodnih tehnik in ustvarjanja melodično privlačnih, harmonično jasnih del je močno vplivala na naslednje generacije skladateljev (med drugim na skladatelje burgundske šole in poznejše renesančne mojstre). Njegova glasba se še danes pogosto izvaja in snema; strokovna literatura redno preučuje njegove tehnike, vlogo pri razvoju mašne oblike in pomen v evropskem glasbenem prehodu 15. stoletja.
Kje ga lahko slišimo danes
Delo Guillaumea Dufayja je del repertoarja zgodnje glasbe in ga izvajajo specializirani ansambli za renesančno glasbo po vsem svetu. Poleg koncertnih izvedb in studijskih posnetkov se njegove skladbe pojavljajo tudi v strokovnih izdajah in notnih antologijah, kar omogoča tako glasbenikom kot raziskovalcem vpogled v tehnike in estetiko zgodnje renesanse.
Du Fay (levo) z Gillesom Binchoisom
Življenje
Glede na to, kaj piše v njegovi oporoki, se zdi verjetno, da se je rodil v Beerselu, ki je blizu Bruslja v današnji Belgiji. Bil je nezakonski otrok neznanega duhovnika in ženske po imenu Marie Du Fayt. Ko je bil majhen, se je Dufay z materjo preselil v Cambrai, kjer sta živela pri sorodniku, ki je bil kanonik tamkajšnje katedrale. Dufay je kmalu pokazal glasbeno nadarjenost, zato so ga v katedrali glasbeno izobraževali. Tam je pel v pevskem zboru. Ko je bil star komaj 16 let, je dobil službo kaplana v bližini Cambraija. Odpotoval je v Konstanz na srečanje.
Od novembra 1418 do 1420 je bil subdiakon v katedrali v Cambraiju. Leta 1420 je ponovno zapustil Cambrai in delal v Riminiju v Italiji pri bogati družini. Leta 1424 se je vrnil v Cambrai, ker je sorodnik, pri katerem je bivala njegova mati, zbolel. Po njegovi smrti se je vrnil v Italijo. V Bologni je delal za kardinala. Postal je diakon in nato duhovnik.
Ko je moral kardinal leta 1428 zapustiti Bologno, je Dufay odšel v Rim in delal za papeža. Postal je član papeškega zbora. Leta 1434 je postal maistre de chappelle v Savoji. Zdi se, da je zapustil Rim, ko je imel papeški zbor težave z denarjem. Leta 1435 je bil ponovno v službi papeškega zbora, vendar tokrat v Firencah. Leta 1436 je Dufay napisal praznični motet Nuper rosarum flores, eno svojih najbolj znanih skladb, ki so jo peli ob posvetitvi Brunelleschijeve kupole katedrale v Firencah.
V tem obdobju je Dufay začel tudi dolgoletno sodelovanje z družino d'Este iz Ferrare, ki je bila med najpomembnejšimi glasbenimi meceni renesanse. Morda jih je spoznal med svojim prvim bivanjem v Italiji. Rimini je bil nedaleč od Ferrare in v obeh mestih je preživljal čas, kjer je dobival finančno podporo.
V tem času so se nadaljevali spori med papežem in baselskim koncilom. Dufay je menil, da bo ostal brez službe, zato se je vrnil v Cambrai. Da bi lahko postal kanonik v Cambraiju, je potreboval pravno izobrazbo, ki jo je pridobil leta 1437; morda je leta 1436 študiral na univerzi v Torinu. Eden prvih dokumentov, ki ga omenja v Cambraiju, je datiran s 27. decembrom 1440, ko je dobil 36 lotov vina za praznik svetega Janeza Evangelista. Ne vemo, koliko časa je potreboval, da ga je popil.
Dufay je v Cambraiju ostal v štiridesetih letih 14. stoletja. Hkrati je bil tudi v službi burgundskega vojvode. V Cambraiju je sodeloval z Nicolasom Grenonom pri popolni prenovi glasbene zbirke v katedrali. To je pomenilo, da je moral napisati obsežno zbirko polifonične glasbe za bogoslužje. Delal je tudi v upravi katedrale. Leta 1444 mu je umrla mati, ki so jo pokopali v katedrali, leta 1445 pa se je Dufay preselil v hišo osebe, ki je bila tik pred tem kanonik. Ta dom je obdržal do konca življenja, čeprav je še šest let preživel v Italiji, kjer je napisal veliko svojih skladb. Ko se je vrnil v Cambrai, je postal kanonik katedrale. V tem času je bil najslavnejši skladatelj v Evropi. Pogosto je skladal glasbo za burgundski dvor in spoznal številne mlajše skladatelje, ki so postali slavni, kot so Busnois, Ockeghem, Tinctoris in Loyset Compère. V tem obdobju je Dufay verjetno napisal mašo na podlagi pesmi L'homme armé in šanson na podlagi iste pesmi. Morda je to napisal, ko je Filip Dobri pozval k novemu križarskemu pohodu proti Turkom, ki so pred kratkim zavzeli Konstantinopel. Okoli leta 1460 je napisal tudi mašo Requiem, ki je izgubljena.
Po nekajtedenski bolezni je Dufay umrl 27. novembra 1474. Prosil je, da bi mu ob smrti zapeli njegov motet Ave regina celorum, med nekaterimi deli pa bi prebrali prošnje za usmiljenje, vendar za to ni bilo dovolj časa, zato so ga namesto tega zapeli na njegovem pogrebu. Dufay je bil pokopan v kapeli svetega Etienna v katedrali v Cambraiju; na njegovem nagrobniku je bil vklesan njegov portret. Kasneje je bila katedrala porušena, nagrobnik pa izgubljen, vendar so ga leta 1859 našli (z njim so prekrili vodnjak) in je zdaj v muzeju Palais des Beaux Arts v Lillu.
Glasba in vpliv
Dufayjevo glasbo so izvajali po vsej Evropi. Ljudje, ki so želeli izvajati njegovo glasbo, so jo morali napisati na roko. V tistih časih ni bilo tiskanja glasbe.
Dufay je pisal cerkveno glasbo, med drugim maše, motete, magnificate, himne, preproste priredbe spevov in antifone. Njegova posvetna (nereligiozna) glasba vključuje rondeaux, balade, virelais in nekaj drugih vrst šansonov. Njegov slog komponiranja je postavil temelje naslednjim generacijam renesančnih skladateljev. Nekatere njegove tehnike so bile staromodne. V svojih motetih je uporabljal izoritme, ki so bili priljubljeni v srednjeveški glasbi. Uporabljal je način harmonizacije spevov, ki je postal znan kot fauxbourdon. Priljubljen je bil, ker je znal napisati melodije, ki jih je bilo lepo peti.
Iskati