Guillaume Dufay

Življenje

Glede na to, kaj piše v njegovi oporoki, se zdi verjetno, da se je rodil v Beerselu, ki je blizu Bruslja v današnji Belgiji. Bil je nezakonski otrok neznanega duhovnika in ženske po imenu Marie Du Fayt. Ko je bil majhen, se je Dufay z materjo preselil v Cambrai, kjer sta živela pri sorodniku, ki je bil kanonik tamkajšnje katedrale. Dufay je kmalu pokazal glasbeno nadarjenost, zato so ga v katedrali glasbeno izobraževali. Tam je pel v pevskem zboru. Ko je bil star komaj 16 let, je dobil službo kaplana v bližini Cambraija. Odpotoval je v Konstanz na srečanje.

Od novembra 1418 do 1420 je bil subdiakon v katedrali v Cambraiju. Leta 1420 je ponovno zapustil Cambrai in delal v Riminiju v Italiji pri bogati družini. Leta 1424 se je vrnil v Cambrai, ker je sorodnik, pri katerem je bivala njegova mati, zbolel. Po njegovi smrti se je vrnil v Italijo. V Bologni je delal za kardinala. Postal je diakon in nato duhovnik.

Ko je moral kardinal leta 1428 zapustiti Bologno, je Dufay odšel v Rim in delal za papeža. Postal je član papeškega zbora. Leta 1434 je postal maistre de chappelle v Savoji. Zdi se, da je zapustil Rim, ko je imel papeški zbor težave z denarjem. Leta 1435 je bil ponovno v službi papeškega zbora, vendar tokrat v Firencah. Leta 1436 je Dufay napisal praznični motet Nuper rosarum flores, eno svojih najbolj znanih skladb, ki so jo peli ob posvetitvi Brunelleschijeve kupole katedrale v Firencah.

V tem obdobju je Dufay začel tudi dolgoletno sodelovanje z družino d'Este iz Ferrare, ki je bila med najpomembnejšimi glasbenimi meceni renesanse. Morda jih je spoznal med svojim prvim bivanjem v Italiji. Rimini je bil nedaleč od Ferrare in v obeh mestih je preživljal čas, kjer je dobival finančno podporo.

V tem času so se nadaljevali spori med papežem in baselskim koncilom. Dufay je menil, da bo ostal brez službe, zato se je vrnil v Cambrai. Da bi lahko postal kanonik v Cambraiju, je potreboval pravno izobrazbo, ki jo je pridobil leta 1437; morda je leta 1436 študiral na univerzi v Torinu. Eden prvih dokumentov, ki ga omenja v Cambraiju, je datiran s 27. decembrom 1440, ko je dobil 36 lotov vina za praznik svetega Janeza Evangelista. Ne vemo, koliko časa je potreboval, da ga je popil.

Dufay je v Cambraiju ostal v štiridesetih letih 14. stoletja. Hkrati je bil tudi v službi burgundskega vojvode. V Cambraiju je sodeloval z Nicolasom Grenonom pri popolni prenovi glasbene zbirke v katedrali. To je pomenilo, da je moral napisati obsežno zbirko polifonične glasbe za bogoslužje. Delal je tudi v upravi katedrale. Leta 1444 mu je umrla mati, ki so jo pokopali v katedrali, leta 1445 pa se je Dufay preselil v hišo osebe, ki je bila tik pred tem kanonik. Ta dom je obdržal do konca življenja, čeprav je še šest let preživel v Italiji, kjer je napisal veliko svojih skladb. Ko se je vrnil v Cambrai, je postal kanonik katedrale. V tem času je bil najslavnejši skladatelj v Evropi. Pogosto je skladal glasbo za burgundski dvor in spoznal številne mlajše skladatelje, ki so postali slavni, kot so Busnois, Ockeghem, Tinctoris in Loyset Compère. V tem obdobju je Dufay verjetno napisal mašo na podlagi pesmi L'homme armé in šanson na podlagi iste pesmi. Morda je to napisal, ko je Filip Dobri pozval k novemu križarskemu pohodu proti Turkom, ki so pred kratkim zavzeli Konstantinopel. Okoli leta 1460 je napisal tudi mašo Requiem, ki je izgubljena.

Po nekajtedenski bolezni je Dufay umrl 27. novembra 1474. Prosil je, da bi mu ob smrti zapeli njegov motet Ave regina celorum, med nekaterimi deli pa bi prebrali prošnje za usmiljenje, vendar za to ni bilo dovolj časa, zato so ga namesto tega zapeli na njegovem pogrebu. Dufay je bil pokopan v kapeli svetega Etienna v katedrali v Cambraiju; na njegovem nagrobniku je bil vklesan njegov portret. Kasneje je bila katedrala porušena, nagrobnik pa izgubljen, vendar so ga leta 1859 našli (z njim so prekrili vodnjak) in je zdaj v muzeju Palais des Beaux Arts v Lillu.

Glasba in vpliv

Dufayjevo glasbo so izvajali po vsej Evropi. Ljudje, ki so želeli izvajati njegovo glasbo, so jo morali napisati na roko. V tistih časih ni bilo tiskanja glasbe.

Dufay je pisal cerkveno glasbo, med drugim maše, motete, magnificate, himne, preproste priredbe spevov in antifone. Njegova posvetna (nereligiozna) glasba vključuje rondeaux, balade, virelais in nekaj drugih vrst šansonov. Njegov slog komponiranja je postavil temelje naslednjim generacijam renesančnih skladateljev. Nekatere njegove tehnike so bile staromodne. V svojih motetih je uporabljal izoritme, ki so bili priljubljeni v srednjeveški glasbi. Uporabljal je način harmonizacije spevov, ki je postal znan kot fauxbourdon. Priljubljen je bil, ker je znal napisati melodije, ki jih je bilo lepo peti.