Julia Kristeva

Življenje

Kristeva se je rodila v Slivenu v Bolgariji. Njeni starši so bili kristjani. Njen oče je bil cerkveni računovodja. Kristeva in njena sestra sta obiskovali frankofonsko šolo, ki so jo vodile dominikanke. Kristeva je spoznala delo Mihaila Bahtina. Kristeva je nadaljevala študij na Univerzi v Sofiji. Med podiplomskim študijem je dobila raziskovalno štipendijo, ki ji je decembra 1965, pri 24 letih, omogočila selitev v Francijo. Izobraževanje je nadaljevala na več francoskih univerzah, med drugim pri Lucienu Goldmannu in Rolandu Barthesu. 2. avgusta 1967 se je Kristeva poročila s pisateljem Philippom Sollersom, né Philippe Joyaux.

Kristeva je v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poučevala na Univerzi Columbia. Še vedno je gostujoča profesorica. Objavlja tudi pod poročenim imenom Julia Joyaux.

Delo

Ko se je pridružila skupini Tel Quel, ki jo je ustanovil Sollers, se je Kristeva ukvarjala predvsem s politiko jezika in postala aktivna članica skupine. Izobraževala se je na področju psihoanalize in leta 1979 diplomirala. V nekaterih pogledih lahko njeno delo razumemo kot poskus prilagoditve psihoanalitičnega pristopa poststrukturalistični kritiki. Njen pogled na subjekt in njegovo konstrukcijo ima na primer nekaj skupnega s Sigmundom Freudom in Lacanom. Vendar Kristeva zavrača vsakršno razumevanje subjekta v strukturalističnem smislu. Namesto tega subjekt opisuje kot subjekt, ki je vedno "v procesu" ali "na preizkušnji". Na ta način prispeva k poststrukturalistični kritiki esencializiranih struktur, hkrati pa ohranja nauke psihoanalize. V sedemdesetih letih je potovala na Kitajsko in pozneje napisala knjigo O kitajskih ženskah (1977).

"Semiotično" in "simbolno"

Eden najpomembnejših prispevkov Kristeve je, da je pomen sestavljen iz dveh elementov: simbolnega in semiotičnega. Ta uporaba semiotičnega se razlikuje od discipline semiotike, ki jo je ustanovil Ferdinand de Saussure. Augustine Perumalil je pojasnil, da je "semiotika Kristeve tesno povezana z infantilno prededipalno fazo, o kateri govorijo dela Freuda, Otta Ranka, Melanie Klein, britanska psihoanaliza objektnih odnosov in Lacanova predzrcalna faza". Gre za čustveno polje, ki je povezano z nagoni v vrzelih in zvokih jezika in ne v denotativnih pomenih besed. Po mnenju Birgit Schippers je semiotika povezana z glasbo, poezijo, ritmom in tistim, kar nima strukture in pomena. Tesno je povezana z "ženskostjo" in kaže na stanje dojenčka pred zrcalno fazo, ki se še ni samostojno razvil.

V fazi zrcaljenja se otrok nauči razlikovati med seboj in drugimi. Otrok začne proces delitve kulturnega pomena, ki je znan kot simbolni. Kristeva v knjigi Desire in Language (1980) opisuje simbolično kot razvoj jezika pri otroku, da postane "govoreči subjekt" in razvije občutek identitete, ločene od matere. Ta proces ločitve je znan kot abjekcija. Otrok mora zavrniti mater in se od nje oddaljiti, da bi lahko vstopil v svet jezika, kulture, pomena in družbenega. To področje jezika se imenuje simbolno in se razlikuje od semiotičnega, ki je povezano z moškim, zakonom in strukturo. Kristeva razmišlja drugače kot Lacan. Meni, da se subjekt tudi po vstopu v simbolno še naprej giblje sem ter tja med semiotičnim in simbolnim. Zato otrok ne oblikuje fiksne identitete. Subjekt je nenehno "v procesu". Ker se otroci ženskega spola še naprej do neke mere identificirajo z materinskim likom, je še posebej verjetno, da bodo ohranili tesno povezavo s semiotičnim. Ta stalna identifikacija z materjo lahko povzroči to, kar Kristeva v Črnem soncu (1989) imenuje melanholija (depresija), saj otroci ženskega spola hkrati zavračajo figuro matere in se z njo identificirajo.

Prav tako je bilo predlagano (npr. Creed, 1993), da se degradacija žensk in ženskih teles v popularni kulturi (zlasti, na primer, v slasher filmih) pojavi zaradi grožnje identiteti, ki jo predstavlja materino telo: spominja na čas, preživet v nediferenciranem stanju semiotike, ko človek nima pojma o sebi ali identiteti. Po izobčenju matere subjekti ohranijo nezavedno fascinacijo nad semiotiko, saj si želijo ponovne združitve z materjo, hkrati pa se bojijo izgube identitete, ki to spremlja. Slasher filmi tako gledalcem omogočajo, da varno uprizorijo proces abjekcije, tako da nadomestno izženejo in uničijo figuro matere.

Kristeva uporablja Platonovo idejo chora, ki pomeni "hranilni materinski prostor" (Schippers, 2011). Kristeva idejo chora lahko razume kot: referenco na maternico, kot metaforo za odnos med materjo in otrokom ter kot čas pred zrcalno fazo.

Kristeva je znana tudi po tem, da se ukvarja z intertekstualnostjo.

Antropologija in psihologija

Kristeva trdi, da antropologija in psihologija oziroma povezava med družbenim in subjektom ne predstavljata drug drugega, temveč sledita isti logiki: preživetje skupine in subjekta. Poleg tega v svoji analizi Ojdipa trdi, da govoreči subjekt ne more obstajati sam po sebi, ampak da "stoji na krhkem pragu, kot bi obtičal zaradi nemogoče razmejitve" (Powers of Horror, str. 85).

Kristeva v svoji primerjavi med obema disciplinama trdi, da je način, na katerega posameznik izključi abjektno mater kot sredstvo za oblikovanje identitete, enak način, na katerega se konstruirajo družbe. V širšem merilu kulture izključujejo materinstvo in žensko ter s tem nastajajo. ^{[je treba pojasniti]}

Julia Kristeva v Parizu leta 2008

Feministični

Kristeva je skupaj s Simone de Beauvoir, Hélène Cixous in Luce Irigaray označena za pomembno voditeljico francoskega feminizma. Kristeva je močno vplivala na feminizem in feministične literarne študije v ZDA in Združenem kraljestvu. Prav tako je vplivala na razmišljanje o sodobni umetnosti. Njen odnos do feminističnih skupin in gibanj v Franciji pa je bil zelo sporen. Kristeva je v delu "Čas žensk" v knjigi Nove bolezni duše (1993) podala znamenito izjavo o treh vrstah feminizma. Prva dva tipa, vključno z Beauvoirjevo, je zavrnila. Nekateri menijo, da je feminizem popolnoma zavrnila. Kristeva je predlagala zamisel o več spolnih identitetah proti konceptom "enotnega ženskega jezika".

Proti politiki identitete

Kristeva pravi, da so ameriški feministični akademiki napačno razumeli njeno delo. Kristeva meni, da ni dovolj, da razčlenimo jezik, da bi našli njegov skriti pomen. Tudi zgodovina, individualne psihične in seksualne izkušnje nam povedo, kako razumeti jezik. To je poststrukturalistični pristop. Nekaterim družbenim skupinam je pomagal najti vir njihovega zatiranja v jeziku, ki so ga uporabljale. Vendar Kristeva meni, da je škodljivo razmišljati o kolektivni identiteti kot pomembnejši od individualne identitete. Meni, da je politika, ki spolno, etnično in versko identiteto postavlja za najpomembnejšo, na koncu totalitarna.

Romanopisec

Kristeva je napisala nekaj romanov, ki so kot detektivke. Knjige so skrivnostne in napete, bralec pa v njih najde tudi ideje iz njenih teoretskih projektov. V knjigi Umor v Bizancu se pojavljajo teme iz ortodoksnega krščanstva in politike. Poimenovala ga je "nekakšna anti-Da Vincijeva šifra".

Častni

Kristeva je leta 2004 prejela Holbergovo mednarodno spominsko nagrado. Leta 2006 je prejela nagrado Hannah Arendt za politično misel. Prejela je tudi komodorja legije časti, komodorja reda za zasluge in nagrado Vaclava Havla.

Znanstveni sprejem

Roman Jakobson je dejal, da je bila Kristeva zelo dobra v postavljanju vprašanj na način, ki je ljudi zanimal, tudi če se z njo niso strinjali.

Roland Barthes pravi, da Julia Kristeva spreminja mesto stvari. Pravi, da vedno uniči vaš zadnji predsodek in da avtoriteto obrne proti njej sami."

Ian Almond kritizira etnocentrizem Kristeve. Ponovi ugotovitev Gayatri Spivak, da ima knjiga Kristeve O kitajskih ženskah težave. Almond pravi, da se v njej pojavljata enaka diskriminacija in pristranskost kot v osemnajstem stoletju. Prav tako pravi, da je Kristeva pisala o dva tisočletni zgodovini, ki je ne pozna dobro. Almond tudi meni, da so ideje Kristeve o muslimanskem svetu, kulturi in vernikih preveč preproste. Dodaja, da Kristeva zanemarja muslimanske ženske in posveča preveč pozornosti Rushdiejevi fatvi.

Nekateri spisi

• Séméiôtiké: recherches pour une sémanalyse, Pariz: Edition du Seuil, 1969. (Slovenski prevod: (Želja v jeziku: Semiotični pristop k literaturi in umetnosti, Oxford: Blackwell, 1980.)
• La Révolution Du Langage Poétique: Lautréamont Et Mallarmé: L'avant-Garde À La Fin Du Xixe Siècle, Lautréamont Et Mallarmé. Pariz: Éditions du Seuil, 1974. (Skrajšani angleški prevod: (Revolution in Poetic Language), New York: Columbia University Press, 1984.)
• O kitajskih ženskah. London: Boyars, 1977.
• Moči groze: Esej o abjekciji. New York: Columbia University Press, 1982.
• The Kristeva Reader. (ur. Toril Moi) Oxford: Basil Blackwell, 1986.
• Na začetku je bila ljubezen: Psihoanaliza in vera. New York: Columbia University Press, 1987.
• Črno sonce: depresija in melanholija. New York: New York: Columbia University Press, 1989.
• Tujci sami sebi. New York: New York: Columbia University Press, 1991.
• Narodi brez nacionalizma. New York: Columbia University Press, 1993.
• Nove bolezni duše. New York: Columbia University Press, 1995.
• "Doživljanje falosa kot tujega." Parallax, številka 8, 1998.
• Kriza evropskega subjekta. New York: Other Press, 2000.
• Branje Svetega pisma. V: Bralna knjiga: David Jobling, Tina Pippin in Ronald Schleifer (ur.). The Postmodern Bible Reader. (str. 92-101). Oxford: Blackwell, 2001.
• Genij ženskega spola: Življenje, norost, besede: Hannah Arendt, Melanie Klein, Colette: Colette: trilogija. 3 zvezki. New York: Columbia University Press, 2001.
• Hannah Arendt:  Toronto: Toronto: University of Toronto Press, 2001.
• Sovraštvo in odpuščanje. New York: Columbia University Press, 2010.
• Odrezana glava: vizije glavnega mesta. New York: Columbia University Press, 2011.
• Poroka kot likovna umetnost (s Philippom Sollersom). New York: Columbia University Press, 2016.

Romani

• Samuraj: Samuraj: roman. New York: Columbia University Press, 1992.
• Starec in volkovi. New York: Columbia University Press, 1994.
• Lastnine:  New York: Columbia University Press, 1998.
• Umor v Bizancu. New York: Columbia University Press, 2006.
• Teresa, moja ljubezen: Avila: namišljeno življenje svetnice iz Avile. New York: Columbia University Press, 2015.

Druge knjige o Juliji Kristevi:

• Irene Ivantcheva-Merjanska, Ecrire dans la langue de l'autre. Assia Djebar et Julia Kristeva. Pariz: L'Harmattan, 2015.
• Jennifer Radden, Narava melanholije: J. Melanhola: Od Aristotela do Kristeve, Oxford University Press, 2000.
• Megan Becker-Leckrone, Julia Kristeva And Literary Theory, Palgrave Macmillan, 2005.
• Sara Beardsworth, Julia Kristeva, Psychoanalysis and Modernity, Suny Press, 2004. (Goethejeva nagrada za psihoanalitično znanost 2006, finalistka za najboljšo knjigo, izdano leta 2004).
• Kelly Ives, Julia Kristeva: K. Kristeva: Umetnost, ljubezen, melanholija, filozofija, semiotika in psihoanaliza, Crescent Moon Publishing Édition, 2010.
• Kelly Oliver, Ethics, Politics, and Difference in Julia Kristeva's Writing, Routledge Édition, 1993.
• Kelly Oliver, Branje Kristeve: K.: Razkrivanje dvojne vezi, Indiana University Press, 1993.
• John Lechte, Maria Margaroni, Julia Kristeva: Kristeva: Teorija v živo , Continuum International Publishing Group Ltd, 2005.
• Noëlle McAfee, Julia Kristeva, Routledge, 2003.
• Griselda Pollock (gostujoča urednica) Julia Kristeva 1966-1996, Parallax številka 8, 1998.
• Anna Smith, Julia Kristeva: Kristeva: Readings of Exile and Estrangement, Palgrave Macmillan, 1996.
• David Crownfield, Body/Text in Julia Kristeva: (Religion, Women, and Psychoanalysis), State University of New York Press, 1992.