Klemens Wenzel, knez von Metternich (nemško Klemens Wenzel Nepomuk Lothar, Fürst von Metternich-Winneburg zu Beilstein) (15. maj 1773 - 11. junij 1859) je bil avstrijski politik. Velja za enega najpomembnejših diplomatov vseh časov. Metternich je bil zunanji minister Avstrije od leta 1809 do leta 1848. V tem času je Avstrijo izvlekel iz slabe pogodbe z Napoleonom, zaradi katere se je morala Avstrija boriti na francoski strani. Nato je pomagal vzpostaviti sistem v Evropi, ki je večino naslednjih sto let ohranjal mir.
Leta 1809, ko je Metternich postal zunanji minister, je imel Napoleon pod nadzorom večino Evrope. Francija je neposredno prevzela nekatere najbližje države. Bolj oddaljene države, kot sta Avstrija in Prusija, je Napoleon prisilil k podpisu pogodb, v katerih je zapisal, da se bodo v vojnah borile na njegovi strani. Metternich je menil, da je to slabo za Avstrijo. Ko je Napoleon napovedal vojno in zbral ogromno vojsko za francosko invazijo na Rusijo, je Metternich Rusom dejal, da Avstrija ne bo napadla, ampak se bo le branila. Napoleon je v Rusiji hudo izgubil in Metternich je to priložnost izkoristil za odstop od pogodbe.
Vloga na Dunaju in na mirovnih pogajanjih
Po porazu Napoleona je Metternich postal ena vodilnih osebnosti pri preurejanju Evrope. Na mirovnih pogajanjih, zlasti na kongresu v Dunaju (1814–1815), je zagovarjal načela ravnotežja moči in legitimnosti — torej vrnitev in utrditev stare evropske monarhične ureditve ter preprečevanje hegemonije ene države. Pod njegovim vplivom so bile več države rekonstituirane, oblikovan je bil Nemški zvezni sklad (Deutscher Bund) in vzpostavljeno osnovno ravnovesje moči, ki je pozneje postalo znano kot "metternichovski sistem" ali Concert of Europe.
Notranja politika in konservativni red
Metternich je bil odločen nasprotnik liberalizma, revolucionarnih gibanj in narodnostnih zahtev, ki so ogrožala večnarodne habsburško cesarstvo. Uporabljal je diplomatska orodja in represivne ukrepe za ohranjanje reda, med katerimi so bili stroga cenzura tiska, nadzor študentov in tajna policija. Podpirali so se tudi mednarodni ukrepi za zatrtje revolucionarnih idej, na primer Carlsbadske dekrete (1819), ki so omejile politično dejavnost v nemških deželah in nadzorovale univerze ter tisk.
Odnos do narodov in liberalnih gibanj
Metternich je menil, da bi narodno gibanje in širjenje liberalnih zahtev razbili večnarodno Avstrijo in ogrozili stabilnost Evrope. Zato je pogosto sodeloval z drugimi konservativnimi silami, kot so Rusija in Prusija, pri zatiranju vstaj in gibanj za nacionalno neodvisnost v Italiji, Nemčiji in Poljski. Njegov pristop je nekaj časa prinašal stabilnost, hkrati pa je ustvarjal nezadovoljstvo in potovalne sile, ki so v 19. stoletju znova izbruhnile.
Revolucija 1848, padec in izgnanstvo
Val revolucionarnih vstaj leta 1848 je zajel tudi Dunaj. Nasprotovanje liberalnim in narodnim zahtevam je doseglo vrhunec, Metternich je bil decembra 1848 prisiljen odstopiti in je pobegnil iz Avstrije. Najprej je pobegnil v Anglijo, kasneje je živel tudi v Belgiji. Njegov odhod je pomenil simbolični konec konservativnega reda, ki ga je gradil desetletja.
Nazaj v Avstrijo in poznejše življenje
Metternich se je kasneje vrnil v Avstrijo (v začetnih letih 50. let 19. stoletja) in preživel zadnja leta kot starejši državnik, včasih kot svetovalec nove oblasti, vendar brez večjega vpliva, ki ga je imel prej. Umrl je 11. junija 1859. Njegova zapuščina je dvorezen: nekateri ga hvalijo kot arhitekta dolgega obdobja miru med velikimi silami, drugi pa kritizirajo njegovo zatiranje svoboščin in narodnih gibanj.
Ocenjevanje zapuščine
- Pozitivno: Metternich je pomagal vzpostaviti stabilnost v Evropi po napol razrušenih napoleonskih vojnah in zmanjšal verjetnost velikih splošnih vojn med velikimi silami v prvi polovici 19. stoletja.
- Kritično: Njegova politika je zavirala politične reforme, svobodo tiska in razvoj nacionalne zavesti, kar je dolgoročno prispevalo k napetostim in poznejšim konfliktom.
Metternich ostaja ključna figura v študijah evropske diplomacije in politične zgodovine 19. stoletja — simbol konservativnega ustroja in hkrati navdih za razprave o tem, kako uravnotežiti stabilnost in politične svoboščine.