To je seznam cesarjev poznega Vzhodnorimskega cesarstva, ki ga sodobni zgodovinarji imenujejo Bizanc. Ta seznam ne vključuje številnih cesarjev, ki so vladali z nekom drugim.

Naslov vseh cesarjev pred Heraklijem je bil Avgust, vendar so se uporabljali tudi drugi naslovi, kot je Dominus. Po Herakliju se je naziv spremenil v grško Basileus. Ta naslov je včasih pomenil "kralj", "vladar", zdaj pa se je uporabljal namesto naslova Augustus.

Seznam se začne s Konstantinom I. Velikim, prvim krščanskim cesarjem, ki je vladal v Konstantinoplu.

Kratek uvod in namen seznama

Ta razširjen članek pojasnjuje, kateri vladarji so zabeleženi kot cesarji Vzhodnorimskega cesarstva (Bizanca) od časa Konstantina I. naprej, pojasni spremembe naslovov in institucij ter navaja glavne dinastije in pomembne vladarje. Namen je ponuditi jasen pregled, komu zgodovina pripisuje legitimno glavno vladavino v Konstantinoplu oziroma njegovem neposrednem predhodniku.

Kaj pomeni "bizantinski cesar"?

Izraz "bizantinski cesar" je modern izraz za vladarje Vzhodnega dela Rimske države, ki so po delitvi cesarstva ali po padcu Zahodnega rimskega cesarstva ohranili rimsko državno kontinuiteto v Konstantinoplu. Ti vladarji so se pogosto še vedno smatrali za rimske cesarje, čeprav so jih sodobni viri večkrat imenovali s grškimi naslovi. Seznam zajema tiste, ki so bili priznani kot najvišji suvereni v Konstantinoplu — torej glavne, legitimne vladarje — in izključuje številne regionalne ali kratkotrajne usurpatorje ter tiste, ki so delili oblast kot manjše ali soupravljajoče figure.

Glavne spremembe naslovov in pomen

  • Avgust: klasični rimski naslov, ki so ga uporabljali cesarji pred 7. stoletjem.
  • Dominus: cesarski naslov, ki se je pojavil v pozni antiki in poudarjal suverenost vladarja.
  • Basileus: grški izraz, ki je po vladavini Heraklija postal običajen naslov v Bizancu; prevzel je funkcijo naslova Augustus kot uradni naziv.

Glavne dinastije in ključni vladarji (izbor)

Spodaj je pregled pomembnejših dynastij in nekaj izstopajočih cesarjev; seznam ni izčrpen, pač pa poudari najbolj vplivne rodbine in dobe:

  • Konstantinova dinastija — začetki z Konstantinom I. (vladal kot enoten cesar od 324), ustanovitelj Konstantinopla (330), prvi kristjani cesar, ki je pomembno spremenil obličje cesarstva.
  • Teodozijci — na prelomu 4. in 5. stoletja, zadnji cesar, ki je vladal tako zahodnemu kot vzhodnemu delu (Teodozij I.).
  • Justinijanska doba — Justinijan I. (527–565) je znan po pravnih kodifikacijah (Corpus iuris civilis), vojaških prizadevanjih za vrnitev ozemelj in velikih gradbenih projektih (Hagia Sofia).
  • Heraklijevci — Heraklije (610–641) je uvedel vojaške in državno-administrativne reforme ter utrdil rabo naslova Basileus.
  • Isavrijci in Amorijci — obdobji ikonoklazma in notranjih preizkušenj v 8.–9. stoletju.
  • Makedonska dinastija — (9.–11. st.) obdobje relativne stabilnosti in kulturne obnove; med znanimi vladarji je Bazil I. ter Konstantin VII.
  • Komneni — (11.–12. st.) obnovili vojaško moč cesarstva; najpomembnejši je Aleksij I. Komnen (1081–1118).
  • Angeli in Paleologi — pozna faza: Mihael VIII. Paleolog je leta 1261 obnovil bizantinsko oblast v Konstantinoplu po Latinskem cesarstvu; Konstantin XI. Paleolog umre ob padcu mesta leta 1453, kar pomeni konec cesarstva.

Postopki, koronacija in vladarska legitimnost

Legitimnost cesarja je temeljila na kombinaciji dednega prava, izbire vojaške in politične elite, cerkvene potrditve (koronacija s strani patrijarha Konstantinopla) ter občutka kontinuitete rimskega prava in institucij. Pogosto so bili imenovani ali potrjeni tudi sopoposi ali »soavtorji« (sopreseženi) — ti so lahko kasneje prevzeli glavno vladavino ali ostali kot sekundarni člani oblasti.

Koga seznam izključuje

  • Regionalne usurpatorje, ki so imeli le lokalno oblast in niso bili splošno priznani v Konstantinoplu.
  • Soposupe ali manj pomembne soupravitelje, ki so formalno delili naslov, a niso bili priznani kot glavni cesarji.
  • Zunanji vladarji, ki so v določenih obdobjih upravljali del ozemlja, a niso imeli sedeža ali splošnega legitimnega priznanja v Konstantinoplu.

Viri in nadaljnje branje

Seznam temelji na kombinaciji pisnih virov (kronike, uradni dokumenti), numizmatike (kovanci) in sigillografije (pečati). Ker so viri včasih razhajali, so zgodovinarji sprejeli različne kriterije za vključitev posameznih vladarjev. Če iščete popoln kronološki seznam z datacijami in krajšimi biografijami, je priporočljivo poiskati specializirane zgodovinske preglede ali kataloge cesarskih vladavin.

Opomba: ta članek je razširjena razlaga začetnega besedila in ni izčrpen seznam vseh posameznih cesarjev; namen je pojasniti kontekst, naslove, glavne dinastije in merila za vključitev na seznam.