Max Delbrück
Max Ludwig Henning Delbrück (4. september 1906 - 9. marec 1981) je bil nemško-ameriški biofizik in Nobelov nagrajenec.
Delbrück je bil eden izmed najvplivnejših ljudi, ki so v 20. stoletju vplivali na prehod fizikalnih znanstvenikov v biologijo.
Delbrückova velika zamisel je bila raziskati genetiko s pomočjo bakteriofagov, ki okužijo bakterije. To je bilo pomembno za zgodnji razvoj molekularne biologije.
Biografija
Delbrück se je rodil v Berlinu v Nemškem cesarstvu. Po izobrazbi je bil fizik, doktoriral je leta 1930. potoval je po Angliji, Danski in Švici. Spoznal je Wolfganga Paulija in Nielsa Bohra, ki sta ga navdušila za biologijo.
Leta 1937 se je preselil v Združene države, da bi nadaljeval s svojimi zanimanji za biologijo, in se na oddelku za biologijo na Caltechu lotil raziskav genetike sadne mušice Drosophila melanogaster. Na Caltechu se je Delbrück seznanil z bakterijami in njihovimi virusi (bakteriofagi ali "fagi").
Delbrück je med drugo svetovno vojno ostal v ZDA in poučeval fiziko na univerzi Vanderbilt v Nashvillu, hkrati pa se je ukvarjal z genetskimi raziskavami. Leta 1942 je skupaj s Salvadorjem Lurijo z univerze Indiana dokazal, da je odpornost bakterij na virusne okužbe posledica naključnih mutacij in ne prilagoditvenih sprememb. Ta raziskava, znana kot poskus Luria-Delbrück, je bila pomembna tudi zaradi uporabe matematike za kvantitativne napovedi rezultatov, ki jih je mogoče pričakovati na podlagi alternativnih modelov. Za to delo sta leta 1969 prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino, ki sta si jo delila z Alfredom Hersheyem.
V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je Delbrück v laboratoriju Cold Spring Harbor pripravil tečaj iz genetike bakteriofagov, da bi spodbudil zanimanje za to področje. Leta 1947 se je Delbrück vrnil na Caltech kot profesor biologije, kjer je ostal do leta 1977.
