Michael Collins (irski voditelj)

Zgodnja leta

Rodil se je na družinski kmetiji Woodfield v kraju Sam's Cross v bližini Clonakiltyja v zahodnem Corku. Michael Collins je bil tretji sin in najmlajši od osmih otrok. Večina biografij navaja datum njegovega rojstva 16. oktober 1890, na njegovem nagrobniku pa je naveden datum rojstva 12. oktober 1890. Njegov oče, prav tako z imenom Michael, je bil član republikanskega fenianskega gibanja, vendar ga je zapustil in se posvetil kmetovanju. Collins je bil star šest let, ko mu je umrl oče.

Ko je Collins pri 15 letih končal šolo, je februarja 1906 v Corku opravil izpit za britansko državno službo. Leta 1910 se je preselil v London, kjer je postal kurir pri londonski borznoposredniški družbi Horne and Company. V Londonu je živel pri starejši sestri in študiral na King's College London.^[] Pridružil se je londonski GAA in prek nje Irski republikanski bratovščini, tajni, s prisego zavezani družbi, ki si je prizadevala za irsko neodvisnost. Leta 1915 se je preselil v družbo Guaranty Trust Company v New Yorku, kjer je ostal do vrnitve na Irsko naslednje leto.

Velikonočna vstaja

Michael Collins je postal znan med velikonočno vstajo leta 1916. Bil je izurjen organizator in zelo inteligenten, zato so ga v IRB zelo spoštovali. Ko je na velikonočni ponedeljek leta 1916 prišlo do same vstaje, se je skupaj s Patrickom Pearsejem in drugimi boril na generalni pošti v Dublinu.

Collins je bil tako kot številni drugi udeleženci aretiran in skoraj usmrčen. Zaprt je bil v internacijskem taborišču Frongoch. Collins je po vstaji postal ena od vodilnih osebnosti v Sinn Féinu. To je bila majhna nacionalistična stranka, ki so ji britanska vlada in irski mediji zmotno pripisali vstajo. Do oktobra 1917 je Collins postal član izvršnega odbora Sinn Féin in direktor organizacije irskih prostovoljcev. Éamon de Valera je bil predsednik obeh organizacij.

Prvi irski parlament, Dáil Éireann

Collins je bil nominiran na splošnih volitvah leta 1918 za irske poslance v britanski spodnji dom v Londonu. Collins je zmagal s stranko Sinn Féin in postal poslanec za južni Cork. Vendar so poslanci Sinn Féina v nasprotju s svojimi tekmeci iz Irske parlamentarne stranke napovedali, da ne bodo zasedli sedežev v Westminstru, temveč bodo ustanovili irski parlament v Dublinu.

Novi parlament, imenovan Dáil Éireann (kar pomeni "irska skupščina"), se je januarja 1919 sestal v dublinski Mansion House, čeprav so bili De Valera in vodilni poslanci Sinn Féina aretirani.

V de Valerovi odsotnosti je bil Cathal Brugha izvoljen za Príomh Aire ("glavni" ali "premier", minister", pogosto pa se prevaja kot "predsednik Dáil Éireann"). Zamenjal ga je de Valera, ko mu je Collins aprila 1919 pomagal pobegniti iz zapora Lincoln.

Irska vojna za neodvisnost se je začela na isti dan, ko se je 21. januarja 1919 sestal prvi Dáil. Skupina prostovoljcev IRA, ki je delovala brez ukazov in jo je vodil Seán Treacy, je iz zasede napadla skupino pripadnikov Kraljevega irskega policijskega urada. Ti so spremljali pošiljko gelignita v kamnolom v Soloheadbegu v okrožju Tipperary. Med spopadom sta bila ustreljena dva policista. Ta incident velja za prvo akcijo v irski vojni za neodvisnost.

Člani prvega DáilaPrva vrsta, od leve proti desni: Laurence Ginnell, Michael Collins, Cathal Brugha, Arthur Griffith, Éamon de Valera, grof Plunkett, Eoin MacNeill, W. T. Cosgrave, Kevin O'Higgins (tretja vrsta, desno)

1919 in začetek vojne za neodvisnost

Leta 1919 je imel Collins več vlog. Poleti je bil izvoljen za predsednika IRB, direktorja obveščevalne službe Irske republikanske armade. Postal je tudi minister za finance. Njegovo ministrstvo je lahko organiziralo veliko izdajo obveznic v obliki "nacionalnega posojila" za financiranje nove Irske republike. Collins in Richard Mulcahy sta bila glavna organizatorja Irske republikanske armade, kolikor je bilo mogoče usmerjati delovanje neorganiziranih partizanskih enot.

Leta 1920 so Britanci ponudili nagrado v višini 10.000 funtov (kar leta 2017 ustreza 474.000,00 britanskih funtov / 535.026,83 EUR) za informacije, ki bi pripeljale do ujetja ali smrti Collinsa. Njegova slava je tako presegla okvire gibanja IRA, da se ga je oprijel vzdevek "Veliki fant".

Julija 1921 so Britanci nenadoma ponudili premirje. Dogovorili so se za konferenco med britansko vlado in voditelji še nepriznane Irske republike.

Avgusta 1921 je Eamonn de Valera poskrbel, da je Dáil nadgradil njegovo funkcijo iz predsednika vlade v predsednika Irske republike. S tem je bil v pogajanjih izenačen z Jurijem V. Vendar je na koncu dejal, da ker se jih kralj ne bo udeležil, se jih tudi on ne bo. Namesto tega je de Valera z nejevoljnim soglasjem svojega kabineta sestavil ekipo delegatov, ki so šli namesto njega. Ekipo je vodil podpredsednik Arthur Griffith, njegov namestnik pa je bil Collins.

Anglo-irska pogodba

Rezultat pogajanj je bila anglo-irska pogodba, ki je bila podpisana 6. decembra 1921. V njej je bila dogovorjena nova država, imenovana "irska svobodna država". Sporazum je omogočil ustanovitev vseirske države. Šest grofij na severovzhodu države se je lahko po lastni želji izločilo iz svobodne države. Če bi se to zgodilo, bi morala irska komisija za določitev meje na novo določiti irsko mejo. Irska svobodna država je bila ustanovljena decembra 1922, Severna Irska pa se je po pričakovanjih odločila, da ostane del Združenega kraljestva.

Čeprav to ni bila republika, za katero se je boril, je Collins sklenil, da je pogodba Irski ponudila "svobodo za dosego svobode". Zavedal se je, da pogodba, zlasti pa vprašanje razdelitve, na Irskem ne bo priljubljena. Ko je podpisal pogodbo, je dejal: "Podpisal sem svoj smrtni nalog."

Sinn Féin se je zaradi pogodbe razdelila, Dáil pa je o njej burno razpravljal deset dni, dokler je ni potrdil s 64 glasovi za in 57 proti. Vrhovni svet IRB, ki je bil podrobno obveščen o pogajanjih o pogodbi, je soglasno (brez izjem) glasoval za sprejetje pogodbe. Edina izjema je bil kasnejši generalni direktor IRA Liam Lynch.

Državljanska vojna

14. aprila 1922 je skupina 200 pripadnikov IRA, ki so nasprotovali pogodbi, v nasprotju z začasno vlado zasedla Four Courts v Dublinu. Collins, ki se je želel za vsako ceno izogniti državljanski vojni, jih je napadel šele junija 1922, ko so ga v to prisilili tudi britanski pritiski. Po zadnjem poskusu, da bi moške prepričal, naj odidejo, si je Collins od Britancev izposodil dva artilerijska topa po 18 funtov in bombardiral Four Courts, dokler se niso predali.

To je privedlo do irske državljanske vojne, saj so v Dublinu izbruhnili spopadi med IRA, ki je nasprotovala pogodbi, in enotami začasne vlade.

Svobodna država je pod Collinsovim nadzorom hitro prevzela nadzor nad prestolnico. Julija 1922 so sile proti pogodbi zasedle južno pokrajino Munster in več drugih območij v državi. De Valera in drugi TD, ki so bili proti pogodbi, so podprli IRA, ki je bila proti pogodbi.

Sredi leta 1922 Collins ni več opravljal funkcije predsednika začasne vlade. Postal je vrhovni poveljnik nacionalne vojske, formalne uniformirane vojske, ki se je oblikovala okoli IRA, ki je bila naklonjena sporazumu.

Collins se je skupaj z Richardom Mulcahyjem in Eoinom O'Duffyjem odločil za vrsto morskih izkrcanj na območjih, ki so bila v rokah republikancev. Julija in avgusta 1922 so ponovno zavzeli Munster in zahod. V okviru te ofenzive je Collins odpotoval v rodni Cork. To je storil proti nasvetu svojih tovarišev in kljub bolečinam v želodcu in depresiji. Collins naj bi svojim tovarišem dejal, da "me ne bodo ustrelili v mojem okrožju". Svoj načrt za mir je zapisal v svoj dnevnik: Republikanci morajo "sprejeti razsodbo ljudstva" o pogodbi, nato pa lahko "odidejo domov brez orožja (puške)". Ne zahtevamo, da se odpovedo svojim načelom". "Želimo se izogniti morebitnemu nepotrebnemu uničenju in izgubi življenj." Če pa republikanci ne bi sprejeli njegovih pogojev, "je nadaljnja kri na njihovih plečih".

Smrt

Na poti do Bandona se je Collins ustavil v vasi Béal na mBláth (irsko "Usta cvetja") in vprašal za pot. Vendar je bil človek, ki sta ga vprašala, Dinny Long, prav tako član lokalne protipriseljenske IRA. Za konvoj, ki se je vračal v mesto Cork, so nato pripravili zasedo. Vedeli so, da se bo Collins vračal po isti cesti, saj so republikanci uničili dve drugi cesti iz Bandona v Cork. Zaseda, ki ji je poveljeval Liam Deasy, je začela streljati na Collinsovo kolono.

Collins je bil ubit v strelskem obračunu, ki je trajal približno 20 minut, od 20.00 do 20.20. Bil je edina smrtna žrtev. Svojemu konvoju je ukazal, naj se ustavi in odgovori na ogenj, namesto da bi izbral varnejšo možnost vožnje s svojim potovalnim avtomobilom ali prestopa na varno v spremljevalni oklepni avtomobil, kot je želel njegov spremljevalec Emmet Dalton. Ne vedo, kdo je izstrelil usodni strel.

Collinsovi možje so njegovo truplo prepeljali nazaj v Cork, od koder so ga poslali v Dublin, saj so se bali, da bi ga v primeru prevoza po cesti v zasedi ukradli. Njegovo truplo je tri dni ležalo v dublinski mestni hiši, kjer se mu je mimo krste poklonilo več deset tisoč žalujočih. Pogrebna maša je potekala v dublinski katedrali Pro, kjer so se je udeležili številni tuji in irski visoki predstavniki. Njegovega pogreba se je udeležilo približno 500.000 ljudi, kar je skoraj petina prebivalstva države.

Eamon de Valera naj bi leta 1966 izjavil:

"Ne vidim možnosti, da bi postal pokrovitelj Fundacije Michaela Collinsa. Menim, da bo zgodovina v polnosti časa zabeležila Collinsovo veličino in to na moj račun."

Vendar pa obstaja dvom, da je de Valera sploh kdaj izrekel to sporno izjavo.

Pogreb Michaela Collinsa v katedrali Pro-Cathedral v Dublinu (sodobni časopisni prikaz državnega pogreba).

Spominska obeležja

Vsako leto avgusta poteka spominska slovesnost na kraju zasede v kraju Béal na mBláth v Corku.

Na Collinsovem grobu v Glasnevinu je tudi spominska slovesnost.

Društva

Društvo Collins 22, ustanovljeno leta 2002, je mednarodna organizacija, ki si prizadeva ohraniti ime in zapuščino Michaela Collinsa v živem spominu. Pokroviteljica društva je Nora Owen, vnukinja Michaela Collinsa.

V popularni kulturi

Filmi

Film Ljubljen sovražnik iz leta 1936 z Davidom Nivenom v glavni vlogi je izmišljena pripoved o Collinsovem življenju. Za razliko od resničnega Michaela Collinsa je izmišljeni "Dennis Riordan" (igra ga Brian Aherne) ustreljen, vendar okreva. Britanski dokumentarni film Hang Up Your Brightest Colours (Obesite svoje najsvetlejše barve) režiserja Kennetha Griffitha je bil leta 1973 posnet za televizijo ITV, vendar ga niso želeli predvajati. BBC ga je nazadnje predvajal v Walesu leta 1993, naslednje leto pa po vsem Združenem kraljestvu.

Collinsovo smrt je leta 1989 za televizijo RTE posnel irski dokumentarni film The Shadow of Béal na Bláth. Leta 1991 je bil posnet televizijski film The Treaty, v katerem sta v vlogi Collinsa nastopila Brendan Gleeson in Ian Bannen kot David Lloyd George. Leta 2007 je RTE posnel dokumentarni film z naslovom Get Collins, ki je bil osredotočen na obveščevalno vojno, ki je potekala v Dublinu.

O Collinsu je režiser Neil Jordan leta 1996 posnel film Michael Collins z Liamom Neesonom v glavni vlogi.