Éamon de Valera: biografija irskega državnika in avtorja irske ustave

Njegova družina

De Valera se je rodil leta 1882 v newyorški bolnišnici New York Nursery and Child's Hospital v New Yorku irski materi; povedal je, da sta bila njegova starša Catherine Coll Wheelwright, priseljenka iz Bruree v grofiji Limerick, in Juan Vivion de Valera, špansko-kubanski naseljenec in kipar, ter da sta se poročila leta 1881 v New Yorku.

Leta 1885, po očetovi smrti, je de Valero na Irsko odpeljal njegov stric Ned. Vzgajali so ga babica Elizabeth Coll, njen sin Patrick in hči Hannie v okrožju Limerick. Pri šestnajstih letih je dobil štipendijo za študij na kolidžu Blackrock v okrožju Dublin. V prvem letniku na kolidžu Blackrock je postal študent leta. Leta 1903 je postal učitelj matematike na Rockwell Collegeu v grofiji Tipperary. Ko je diplomiral iz matematike na Kraljevi univerzi Irske, se je vrnil na Blackrock College Poučeval je na številnih drugih kolidžih, med drugim na kolidžu Belvedere, kjer je poučeval Kevina Barryja, mladega irskega republikanca, ki so ga med irsko vojno za neodvisnost obesili Britanci.

Zgodnja politična dejavnost

De Valera je bil aktiven ljubitelj irskega jezika (gaeilgeoir). Leta 1908 se je pridružil Conradh na Gaeilge (Gaelski ligi), kjer je spoznal Dubhghlasa de hÍde, poznejšega prvega predsednika Irske, in tudi Sinéad Flanagan, drugo učiteljico, s katero se je poročil 8. januarja 1910 v cerkvi svetega Pavla na Arran Quay v Dublinu.

Velikonočna vstaja

25. novembra 1913 se je pridružil irskim prostovoljcem. Kmalu je bil izvoljen za kapetana čete v Donnybrooku, nato za poveljnika tretjega bataljona in adjutanta dublinske brigade. Pridružil se je tudi Irski republikanski bratovščini, ki je skrivaj nadzorovala osrednjo izvršilno oblast prostovoljcev.

24. aprila 1916 se je začela velikonočna vstaja. De Valera je zasedel Boland's Mills na ulici Grand Canal Street v Dublinu. Po spopadih je bil de Valera postavljen pred vojaško sodišče, obsojen na smrt, vendar je bila kazen spremenjena v dosmrtni zapor. Razlog za to je bil, da ga niso zadrževali v zaporu Kilmainham skupaj s prvimi usmrčenimi zaporniki. Zaradi zamude so britanske oblasti začele preverjati, ali je bil res ameriški državljan, in se spraševale, kako se bodo Združene države odzvale na usmrtitev enega od svojih državljanov.

De Valerovi privrženci pravijo, da je imel vodstvene sposobnosti in veliko sposobnost načrtovanja. Njegovi nasprotniki trdijo, da je med vstajo doživel živčni zlom.

Po zaporih v angleških zaporih Dartmoor, Maidstone in Lewes so bili de Valera in drugi zaporniki junija 1917 izpuščeni na podlagi amnestije. 10. julija 1917 je bil na nadomestnih volitvah izvoljen za člana britanskega spodnjega doma parlamenta iz volilnega okrožja East Clare (ki ga je v Dail Eireann zastopal do leta 1959), potem ko je poslanec Willie Redmond umrl v boju v prvi svetovni vojni.

Predsednik stranke Sinn Féin

Britanski časopisi in razglednice so velikonočno vstajo pogosto imenovali upor Sinn Féina. Od leta 1917 je bil de Valera predsednik stranke Sinn Féin. Skupaj z drugimi preživelimi udeleženci vstaje je prevzel Sinn Féin, ki se je nato spremenil v republikansko stranko. Arthur Griffith je želel anglo-irsko "dvojno monarhijo", v kateri bi neodvisna Irska vladala ločeno od Velike Britanije, edina povezava pa bi bil skupni monarh, podobno kot danes Kanada in Velika Britanija.

Tako je bila Irska pod vodstvom Henryja Grattana urejena s tako imenovano ustavo iz leta 1782, dokler se Irska ni leta 1801 pridružila Veliki Britaniji in oblikovala Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske.

Predsednik Dáil Éireann

Sinn Féin je na splošnih volitvah leta 1918 osvojila 73 od 104 irskih sedežev. Po usmrtitvi voditeljev velikonočne vstaje iz leta 1916 in grožnji z vpoklicem v vojsko si je neodvisno Irsko želelo veliko več ljudi. Januarja 1919 so se ti poslanci Sinn Féina ali "TD" sestali v dublinski mestni hiši (Mansion House) in ustanovili prvo irsko skupščino (Dáil Éireann).

De Valera se srečanja ni udeležil, ker je bil aretiran. Februarja 1919 je pobegnil iz zapora Lincoln, in ko se je vrnil v Dublin, je Cathala Brugha zamenjal za irskega ministrskega predsednika: Príomh Aire. V ustavi, ki jo je sprejel Dáil, je pisalo, da je Príomh Aire predsednik vlade in ne vodja države.

Septembra 1919 so britanske oblasti izjavile, da je Dáil nezakonit. Boj proti Veliki Britaniji je prerasel v irsko vojno za neodvisnost (imenovano tudi "anglo-irska vojna").

Predsednik republike

Januarja 1921 se je iz Združenih držav Amerike vrnil s posojilom v višini 5 500 000 dolarjev, zaradi česar je postal zelo priljubljen.

Avgusta 1921 je de Valera dosegel, da je Dáil Éireann spremenil ustavo Dáila iz leta 1919 in ga iz predsednika vlade povišal v predsednika republike. Dejal je, da kot irski predsednik države ne bo šel na pogajanja o pogodbi oktobra in decembra 1921, ker se jih ne bo udeležil tudi britanski predsednik države, kralj Jurij V.

Pogodba

Pogodba je republiko nadomestila z dominijem Britanske skupnosti narodov, kjer je kralja zastopal generalni guverner Svobodne irske države. Tako je bila upravljana tudi Kanada. Pogodba je bila dokončno podpisana 6. decembra 1921.

De Valerovi nasprotniki so trdili, da se pogajanjem ni pridružil, ker je vedel, da bodo Britanci dovolili le irsko dominijo, ne pa tudi republike, in ni želel, da bi ga obtožili, da je opustil idejo o republiki. De Valera je dejal, da je bil jezen, ker ga delegati, ki so pripravljali pogodbo, niso vprašali, preden je podpisal pogodbo. Toda na tajni seji Dáila med razpravami o pogodbi, ki je bila objavljena januarja 1922, so njegove zamisli za pogodbo vključevale status dominija, "porte pogodbe", veto parlamenta v Belfastu in kralja kot vodjo Commonwealtha. Irska bi plačala del imperialnega dolga.

Ko je bila pogodba sprejeta s 64 glasovi proti 57, so de Valera in velika manjšina poslancev stranke Sinn Féin zapustili Dáil Éireann. Valera je odstopil, namesto njega pa je bil za predsednika Dáil Éireanna izvoljen Arthur Griffith.

Marca 1922 je de Valera v jeznem govoru dejal, da bo v primeru sprejetja pogodbe za dosego irske svobode morda treba "broditi irsko kri". Kasneje je dejal, da

IRA bi se morala prebiti skozi kri nekaterih članov vlade, da bi dosegla irsko svobodo.

- De Valera v govoru v Thurlesu

De Valerovi nasprotniki so trdili, da to spodbuja državljansko vojno.

Konec junija 1922 je izbruhnila državljanska vojna.

Državljanska vojna

Boji v irski državljanski vojni so se začeli 28. junija 1922 in končali maja 1923, ko so sile Svobodne države, ki so podpirale pogodbo, premagale IRA, ki je nasprotovala pogodbi.

De Valera naj bi bil vodja nasprotnikov pogodbe, vendar je imel le malo moči. Običajno je imel malo vpliva na načelnika štaba IRA Liama Lyncha. De Valera je 25. oktobra 1922 oblikoval republikansko vlado, ki pa ni imela prave oblasti in nikoli ni bila podobna vladam Dáila iz let 1919-21, ki so bile alternativna vlada Britancem in so vodile celo svoja sodišča.

Ko je novi načelnik štaba IRA 30. maja 1923 Frank Aiken pozval k prekinitvi ognja, je vlada zmagala. Številni republikanci so bili aretirani, ko so prišli iz skrivališč in se vrnili domov. De Valera je bil aretiran v okrožju Clare in interniran do leta 1924.

'Prazna formula'

De Valera je odstopil s položaja predsednika stranke Sinn Féin, potem ko je izgubil glasovanje o sprejetju ustave Svobodne države (če bi bila opuščena prisega zvestobe). Marca 1926 je ustanovil novo stranko Fianna Fáil (Vojaki usode). Fianna Fáil je bila uspešna na volitvah, vendar več kot leto dni ni zasedala sedežev v Dáilu. Ko so morali kandidati po novem zakonu obljubiti, da bodo v primeru izvolitve prisegli, so de Valera in njegovi TD-ji leta 1927 prisegli zvestobo. Rekli so, da je prisega "prazna formula", to pomeni, da so samo besede, ki jih morajo izreči, ni pa jim jih treba verjeti.

Nazaj na oblasti

Šest let po ustanovitvi je Fianna Fáil na splošnih volitvah leta 1932 osvojila 72 sedežev in imela večino v Dáilu. To pomeni, da je bila največja stranka, vendar je imela manj kot polovico vseh sedežev, kar bi pomenilo večino. Generalni guverner James McNeill je 9. marca de Valero imenoval za predsednika izvršnega sveta. Odpravil je prisego in prenehal plačevati denar, ki ga je dolgoval Veliki Britaniji.

De Valera je januarja 1933 razpisal splošne volitve, na katerih je dobil 77 sedežev in s tem splošno večino. Pod njegovim vodstvom je stranka Fianna Fáil zmagala na naslednjih splošnih volitvah leta 1937, 1938, 1943 in 1944.

De Valera je bil sam minister za zunanje zadeve. Udeleževal se je sestankov Lige narodov in bil predsednik sveta Lige, ko je leta 1932 prvič prišel v Ženevo. Leta 1934 je podprl sprejem Sovjetske zveze v Ligo narodov. Septembra 1938 je bil izvoljen za devetnajstega predsednika skupščine Lige narodov, kar je bil poklon mednarodnemu priznanju, ki si ga je pridobil s svojim neodvisnim stališčem do svetovnih vprašanj.

De Valerova nova ustava - Bunreacht na hÉireann

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je de Valera veliko spremenil v ustavo Svobodne irske države.

Generalni guverner Svobodne irske države je lahko pridržal ali zavrnil kraljevo privolitev za vse spremembe, potem ko mu je to svetovala (naročila) vlada njegovega veličanstva v Londonu. Po pravnem sporu z britansko vlado je bila ta pristojnost spremenjena na vlado njegovega veličanstva v Irski svobodni državi

To je pomenilo, da je bil de Valera edina oseba, ki je lahko preprečila sprejetje zakona.

De Valera je bil odpravljen:

• Prisega na zvestobo;
• pritožbe pri sodnem odboru tajnega sveta in
• Senat, ki so ga nadzorovale opozicijske stranke.

Ko je kralj Edvard VIII. abdiciral (odstopil) kot irski kralj, je de Valera sprejel dva zakona;

• iz ustave je odstranil vse omembe kralja in generalnega guvernerja.
• drugi je dejal, da je edina naloga kralja uradno pošiljanje in sprejemanje veleposlanikov.

Julija 1936 je de Valera pisal kralju Edwardu v London, da namerava uvesti novo ustavo. Ta se je le malo razlikovala od Bunreacht na hÉireann (kar dobesedno pomeni irska ustava).

Nove ustave ni sprejel Dáil, ampak je bila izglasovana na referendumu, saj je de Valera želel nov začetek za novo državo, ki jo je ustanavljal.

Nevtralnost v drugi svetovni vojni

Irska je v drugi svetovni vojni, ki so jo na Irskem poimenovali izredne razmere, ostala nevtralna. V Dáilu so razpravljali o možnosti nemške in britanske invazije.

Čeprav je de Valera sovražil Veliko Britanijo, je irska nevtralnost pogosto dajala prednost zaveznikom:

• Vremenska poročila irske vlade so pripomogla k odločitvi, kdaj naj bo dan D;
• Britanska letala iz jezera Lough Erne v grofiji Fermanagh so za patruljiranje po Atlantiku uporabila bližnjico čez Donegal.
• Radijski oddajnik nemškega veleposlanika Eduarda Hempla je bil izključen leta 1943.
• Razbiti letalci "operativnih" letov so bili internirani do konca vojne. Če je bil let "neoperativen", so posadki dovolili vrnitev domov. Skoraj vsi zavezniški letalci naj bi bili na "neoperativnih" letih, medtem ko so nemški letalci ocenili, da so bili na "operativnih"
• Približno 45.000 Ircev se je prostovoljno pridružilo zavezniškim silam (med njimi tudi Patrick in Tom Clancy, ki sta bila prav tako prostovoljca IRA).

Maja 1945 je de Valera obiskal nemškega ministra v Dublinu, da bi izrazil sožalje zaradi Führerjeve smrti. Poleg predsednika Douglasa Hyda je bil de Valera edini vodja vlade, ki je to storil. De Valera po Rooseveltovi smrti ni obiskal ameriškega veleposlaništva, saj je ameriški veleposlanik David Gray dejal, da de Valere ne bo sprejel. Po de Valerovih navodilih so bile ob Rooseveltovi smrti vse zastave izobešene na pol droga.

Povojno obdobje

Po šestnajstih letih vladanja je Fianna Fáil izgubila volitve leta 1948. John A. Costello je postal predsednik koalicijske vlade. Costello je bil tisti, ki je Irsko razglasil za republiko, de Valerov prijatelj, predsednik Ó Ceallaigh, pa je postal irski državni voditelj. Leta 1951 se je de Valera vrnil na oblast, vendar brez splošne večine. Mnogi so menili, da je bila to njegova najslabša vlada. Več mesecev je preživel na Nizozemskem, kjer so mu šestkrat operirali oči.

Fianna Fáil je bila na splošnih volitvah leta 1954 ponovno poražena, vendar je de Valera leta 1957 dobil večino devetih sedežev. S tem se je za Fianno Fáil začelo novo šestnajstletno obdobje vladavine. Toda de Valera je bil taoiseach le dve leti.

Leta 1959 je bil izvoljen za predsednika Irske, ki ga je opravljal do leta 1973. Ob upokojitvi pri 90 letih je bil najstarejši voditelj države na svetu.

Éamon de Valera je umrl 29. avgusta 1975 v Linden Convalescent Home, Blackrock, grofija Dublin, star 92 let. Njegova štiri leta starejša žena Sinéad de Valera je umrla januarja prej, na predvečer njune 65. obletnice poroke. Pokopan je na dublinskem pokopališču Glasnevin.

Pregled

Tim Pat Coogan je v svoji nedavni kontroverzni biografiji zapisal, da je njegovih neuspehov več kot dosežkov in da je de Valerova priljubljenost padla, medtem ko je Michael Collins pridobil na priljubljenosti.

Garret Fitzgerald je povzel svoj zadnji mandat kot predsednik vlade;

Zadnjih sedem let de Valerovega vodenja stranke je zaznamovala popolna gospodarska stagnacija, saj so se vsi piščanci njegove katastrofalne zavezanosti vase usmerjeni politiki samozadostnosti vrnili domov.