Mikhail Bakunin

Zgodovina

Mihail se je rodil v ruskem imperiju v družini ruskih plemičev. Kot mladenič je bil nižji častnik v ruski vojski, vendar je leta 1835 opustil službo. V Moskvi je začel študirati filozofijo in obiskovati radikalne skupine, kjer je nanj močno vplival Aleksander Hercen. Bakunin je leta 1842 zapustil Rusijo in odšel v Dresden in nazadnje v Pariz, kjer je spoznal George Sand, Pierra-Josepha Proudhona in Karla Marxa.

Nazadnje so ga izgnali iz Francije, ker je govoril proti zatiranju Poljske s strani Rusije. Leta 1849 so ga aretirali v Dresdnu, ker je sodeloval v češkem uporu leta 1848. Predali so ga Rusiji, kjer je bil zaprt v Petropavlovski trdnjavi v Sankt Peterburgu. Tam je ostal do leta 1857, ko so ga poslali v delovno taborišče v Sibiriji. Pobegnil je na Japonsko, v ZDA in nazadnje za kratek čas pristal v Londonu, nato v Švici in Italiji.

Leta 1868 se je Bakunin pridružil socialističnemu Mednarodnemu združenju delavcev, skupini sindikatov in delavskih organizacij. Zaradi nesoglasij z Marxom, pomembno osebo v tej organizaciji, je bil Bakunin izključen, ker je imel "tajno organizacijo znotraj Internacionale".

Večja bakuninistična organizacija je delovala dlje kot njena majhna marksistična tekmica, ki je delovala le v New Yorku. Bakunin je spodbujal osnovne ideje sindikalizma in anarhizma. Med letoma 1870 in 1876 je Bakunin napisal nekaj svojih daljših spisov, kot sta Statistika in anarhija ter Bog in država.

Pariška komuna je vsebovala številne elemente Bakuninovega anarhističnega programa - samoupravljanje, pooblaščene delegate, milični sistem z izvoljenimi častniki in decentralizacijo. Čeprav je bil star in bolan, se je Bakunin poskušal pridružiti anarhistom v Bologni v Italiji, vendar se je moral pod krinko vrniti v Švico, kjer je živel v Luganu. Ostal je dejaven v delavskih in kmečkih gibanjih v Evropi, vplival pa je tudi na gibanja v Egiptu in Latinski Ameriki.

Sorodne strani

• Nečajev