Kako so zgodnji ljudje obvladovali ogenj: zgodovina in dokazi

Vzhodna Afrika

Najzgodnejši dokazi o tem, da so ljudje uporabljali ogenj, izvirajo iz številnih arheoloških najdišč v vzhodni Afriki, kot so Chesowanja pri jezeru Baringo, Koobi Fora in Olorgesailie v Keniji. Dokaz v Chesowandži je odkritje rdečih glinenih črepin, katerih starost znanstveniki ocenjujejo na 1,42 milijona let. Znanstveniki so nekatere črepinje na najdišču ponovno segreli in ugotovili, da je morala biti glina segreta na 400 °C, da se je strdila.

V Koobi Fora so arheološka najdišča z dokazi, da je Homo erectus pred 1,5 milijona let obvladoval ogenj, in sicer z rdečino sedimentov, ki je lahko posledica segrevanja na 200-400 °C. Na najdišču v Olorgesailie v Keniji je ognjišču podobna vdolbina. Najdeno je bilo nekaj zelo drobnega oglja, ki pa bi lahko izviralo iz naravnega požara z grmičevjem.

V Gadebu v Etiopiji so v nahajališču 8E našli delce varjenega tufa, za katere se je zdelo, da so bili požgani, vendar je do ponovnega požiga kamnin morda prišlo zaradi izbruha vulkanov v bližini. Ti so bili najdeni med acheulskimi artefakti, ki jih je izdelal H. erectus.

V srednji dolini reke Avaš so bile najdene stožčaste vdolbine iz rdečkaste gline, ki so lahko nastale pri temperaturi 200 °C. Domnevajo, da so ti elementi ožgani drevesni štori, tako da bi se ogenj razplamtel daleč stran od njihovega bivališča. V "dolini Awash" so tudi ožgani kamni, na tem območju pa je tudi vulkanski varjeni tuf.

Južna Afrika

Najzgodnejši zanesljivi dokaz o človeškem nadzoru ognja je bil najden v Swartkransu v Južni Afriki. Med acheulskimi orodji, kostnimi orodji in kostmi z znaki rezov, ki so jih naredili hominidi, so bile najdene številne ožgane kosti. Na tem najdišču so tudi najzgodnejši dokazi, da je H. erectus jedel meso. V Jami ognjišč v Južnoafriški republiki so se nahajale ožgane kosti, datirane od 0,2 do 0,7 mio. let, kot tudi na številnih drugih mestih, na primer v jami Montagu (0,058 do 0,2 mio. let in v ustju reke Klasies (0,12 do 0,13 mio. let.

Najmočnejši dokaz je iz slapov Kalambo v Zambiji, kjer so našli veliko stvari, povezanih z uporabo ognja s strani ljudi, kot so zogleneli les, oglje, rdeče površine, zoglenela stebla trave in rastlin ter leseni pripomočki, ki so se morda utrdili v ognju. Z radiokarbonskim datiranjem je bilo najdišče datirano na 61 000 BP in 110 000 BP z aminokislinsko racemizacijo.

V kulturi Stillbay so z ognjem segrevali silobetonske kamne, da bi povečali njihovo obdelanost, preden so jih izklesali v orodja. Ta namig tega ne dokazuje le z najdišči Stillbay, ki segajo do 72.000 BP, temveč tudi z najdišči, ki bi lahko bila stara do 164.000 BP.

Pomembna sprememba v obnašanju ljudi se je zgodila zaradi obvladovanja ognja in svetlobe, ki je izhajala iz ognja. Dejavnosti niso bile več omejene na dnevno svetlobo. Nekateri sesalci in grizljajoče žuželke se ognju in dimu izogibajo. Ogenj je omogočil tudi boljšo prehrano s kuhanimi beljakovinami.

Richard Wrangham z Univerze Harvard trdi, da je kuhanje rastlinske hrane morda povzročilo, da so se možgani povečali, saj so se tako lažje prebavljali kompleksni ogljikovi hidrati v škrobnati hrani. To je ljudem omogočilo, da so iz hrane sprejeli več kalorij.

Stahl je menil, da nekateri deli rastlin, kot sta surova celuloza in škrob, v nekuhani obliki težko prebavljivi, zato verjetno niso bili del prehrane hominidov, preden je bilo mogoče nadzorovati ogenj. Ti deli vključujejo stebla, zrele liste, povečane korenine in gomolje. Namesto tega so prehrano sestavljali deli rastlin, ki so bili sestavljeni iz enostavnejših sladkorjev in ogljikovih hidratov, kot so semena, cvetovi in mesnati plodovi. Dodatna težava je bila, da so nekatera semena in viri ogljikovih hidratov strupeni. Cianogeni glikozidi, ki so med drugim v lanenem semenu, manioku in manioki, s kuhanjem postanejo nestrupeni. Zobje H. erectusa in obraba na zobeh odražajo uživanje živil, kot so trdo meso in hrustljava koreninska zelenjava.

S kuhanjem mesa, kot je razvidno iz zažganih in počrnelih kosti sesalcev, je meso lažje zaužiti. Prav tako je lažje pridobiti hranilne snovi iz beljakovin, saj je meso samo lažje prebavljivo. Za prebavo kuhanega mesa je potrebna manjša količina energije kot za surovo meso, kuhanje pa želatinira tudi kolagen in druga vezivna tkiva, "odpre tesno stkane molekule ogljikovih hidratov za lažjo absorpcijo". Kuhanje uniči tudi parazite in bakterije, ki povzročajo zastrupitve s hrano.