Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida: definicija (ZN, 1948)
Konvencija o genocidu (uradno Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida) je mednarodna pogodba o genocidu, sprejeta na Generalni skupščini Združenih narodov 9. decembra 1948. Namen konvencije je preprečiti vse oblike genocida, kaznovati storilce in določiti obveznosti držav članic pri preprečevanju in preganjanju teh zločinov. Konvencija je po sprejetju začela veljati 12. januarja 1951.
Definicija genocida
V členu II konvencija opredeljuje, kaj šteje za genocid. Po tej definiciji genocid pomeni katerikoli izmed naslednjih ukrepov, ki so storjeni z namenom, da se kot takega uničijo, v celoti ali delno, določene skupine:
- ubijanje članov skupine,
- zvrstno povzročanje hude telesne ali duševne škode članom skupine,
- namerno ustvarjanje življenjskih pogojev, ki vodijo do fizičnega uničenja skupine (na primer »izčrpavanje« z namenom iztrebljenja),
- ukrepi, namenjeni preprečevanju rojstev znotraj skupine,
- prisilni prenos otrok iz ene skupine v drugo.
Za genocid je odločilen tudi poseben umik — namera (dolus specialis) uničiti, v celoti ali delno, določeno skupino. Konvencija varuje predvsem etnične skupine, rase, ter skupine glede na veroizpoved (nacionalne skupine so prav tako zajete v praksi razlage). Politične skupine običajno niso vključene, kar je eno od pogostih kritik.
Glavne obveznosti držav
Konvencija v prvih členih jasno določa obveznosti držav:
- v členu I je določeno, da se države zavezujejo preprečiti in kaznovati genocid,
- v členu V so države pozvane, naj sprejmejo ustrezne zakonodajne ukrepe za zagotovitev učinkovitega kazenskega pregona storilcev,
- konvencija ureja tudi vprašanja pristojnosti in izročitev (ekstradicij) ter spodbuja mednarodno sodelovanje pri preiskavi in pregonu.
Sodna preganjanja in izpolnjevanje konvencije
Konvencija predvideva, da so primarno pristojna državna sodišča za pregon oseb, odgovornih za genocid. Poleg nacionalnih postopkov so v praksi igrali vlogo tudi mednarodni forumi in tribunali: v 1990‑ih sta bili ustanovljeni ad hoc sodišči za bivšo Jugoslavijo in za Ruando, ki sta obsodili odgovorne za genocid in druge hude kršitve mednarodnega prava. Kasneje je bilo v okviru Rimskega statuta ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče (ICC), ki od leta 2002 v nekaterih primerih preganja zločine, vključno z genocidom, če zadeza spada v njegovo pristojnost (npr. ko država ni pripravljena ali sposobna preganjati). Uporaba ICC je komplementarna nacionalnim postopkom in je odvisna od ratifikacije Rimskega statuta ali napotitve ZN.
Poleg tega člen IX konvencije določa, da se morebitne meddržavne spore v zvezi z razlago ali uporabo konvencije lahko predložijo Mednarodnemu sodišču (ICJ), kar je bistveno za reševanje državnih obveznosti po konvenciji.
Izazovi in kritike
- Omejena definicija: konvencija varuje predvsem nacionalne, etnične, rasne in verske skupine, ne pa političnih skupin, kar je predmet trajne pravne in politične razprave.
- Dokaz posebne namere (dolus specialis) je pogosto zelo zahteven, zato je dokazovanje genocida v praksi zapleteno.
- Izvrševanje konvencije je odvisno od politične volje držav in mednarodnega sodelovanja; v mnogih primerih so bile očitne pomanjkljivosti pri preprečevanju in kaznovanju.
- Različne države imajo različne pristope k ratifikaciji in sodelovanju z mednarodnimi mehanizmi, kot je Mednarodno kazensko sodišče, kar vpliva na učinkovitost kazenskega pregona.
Zgodovinski primeri in pomen
Konvencija o genocidu je temeljni mednarodni instrument za zaščito skupin pred poskusi njihovega sistematičnega uničenja. Vojni in povojni procesi so pokazali, da je bila opredelitev genocida v tej konvenciji osnova za kazenski pregon in razvoj mednarodnega kazenskega prava. Pomembne pravne odločitve in primeri so oblikovali prakso, denimo sodbe mednarodnih tribun ali odločitve Mednarodnega sodišča v primerih meddržavnih sporov o odgovornosti za genocid ali zavezah preprečevanja in kaznovanja.
Konvencija ostaja ključen pravni okvir, čeprav njena učinkovitost v veliki meri temelji na politični volji držav, mednarodnem sodelovanju in stalnem razvoju mednarodnega kazenskega prava.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Konvencija o genocidu?
O: Konvencija o genocidu je pogodba mednarodnega prava o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi oblikovali 9. decembra 1948, da bi preprečili vse oblike genocida in spodbujanje k njemu ter pokazali, kako je treba kaznovati tiste, ki ga zagrešijo.
V: Koga Konvencija o genocidu ščiti?
O: Konvencija o genocidu ščiti vse etnične skupine in rase, ne glede na njihovo veroizpoved.
V: Kako se v skladu s to konvencijo sodi akterjem genocida?
O: O storilcih genocida iz te konvencije bo sodilo Mednarodno kazensko sodišče.
V: Ali obstajajo države, ki te konvencije niso ratificirale?
O: Da, obstajajo države, ki niso ratificirale te konvencije in mednarodnega prava o Mednarodnem kazenskem sodišču.
V: Kdaj je bila oblikovana Konvencija o genocidu?
O: Konvencijo o genocidu so 9. decembra 1948 oblikovali Združeni narodi.
V: Kakšen je namen Konvencije o genocidu?
O: Namen Konvencije o genocidu je preprečiti vse oblike genocida in spodbujanja genocida ter pokazati, kako je treba kaznovati tiste, ki ga zagrešijo.
V: Ali velja samo za nekatere vere ali etnične skupine?
O: Ne, ščiti vse etnične skupine in rase, ne glede na njihovo veroizpoved.
