Karl Duncker: nemški geštalt-psiholog in raziskovalec reševanja problemov
Karl Duncker (Leipzig, 2. februar 1903 - 23. februar 1940) je bil nemški psiholog.
Do leta 1935 je bil študent in asistent ustanoviteljev geštalt psihologije v Berlinu: Max Wertheimer, Wolfgang Köhler in Kurt Koffka. Leta 1935, ko so ga nacisti pregnali, je dobil asistentsko mesto na Univerzi v Cambridgeu pri Fredericu Bartlettu. Kasneje je emigriral v ZDA, kjer je bil ponovno Köhlerjev asistent na kolidžu Swarthmore. Leta 1940 je pri 37 letih naredil samomor. Že nekaj časa je trpel za depresijo in se je strokovno zdravil.
Življenjska pot
Duncker je študiral v obdobju, ko se je geštalt-psihologija razvijala kot pomembna alternativa elementističnim pristopom. Njegovo usposabljanje pri Wertheimerju, Köhlerju in Koffki mu je dalo teoretično ozadje, ki je usmerilo njegovo raziskovalno zanimanje k pojmu vpogleda, strukture problema in principom organizacije zaznave. Po prisilnem odhodu iz Nemčije je nadaljeval znanstveno delo v Angliji in pozneje v ZDA, kjer je kljub skrbem za zdravje objavil delo, ki je pomembno vplivalo na razumevanje reševanja problemov.
Glavni prispevki in ideje
Duncker je najbolj znan po raziskavah reševanja problemov in po izpostavitvi pojava, ki ga danes imenujemo funkcionalna fiksacija (angl. functional fixedness). Ta pojem opisuje togost zaznave funkcije predmetov — posameznik je pogosto omejen na običajno, običajno uporabljeno funkcijo predmeta in zato težje najde nenavaden ali ustvarjalen način uporabe istega predmeta pri reševanju problema.
- Funkcionalna fiksacija: Duncker je pokazal, kako predstava o »namenjeni« uporabi predmeta preprečuje rešitve, ki zahtevajo spremembo zaznane funkcije.
- Vpogled (insight): Svoje probleme je analiziral z vidika spremembe predstavljene strukture problema, ki vodi do nenadnega razsvetljenja oz. vpogleda kot načina rešitve.
- Produkcija nasproti reprodukciji: Duncker je razlikoval med reproduktivnim reševanjem (uporaba znanih pravil in postopkov) in produktivnim (ustvarjalno prestrukturiranje problema).
Slavni eksperimenti: "Candle problem" in drugi primeri
Najbolj znan empirični primer, povezan z Dunckerjevim delom, je tako imenovani candle problem (problem s svečo). V tej nalogi udeležencu dajo svečo, škatlo s žeblji in škatico z vžigalicami ter ga prosijo, naj svečo pritrdí na steno tako, da se prižge in ne kaplja voska na mizo. Mnogi pri tem obtičijo, ker dojemajo škatlo kot zaboj za žeblje in ne kot možno pritrdilno ploskev. Rešitev zahteva, da udeleženec spregleda običajno funkcijo škatle (kot posode) in jo uporabi kot nosilec sveče.
Ta eksperiment je postal klasičen primer, ki ilustrira, kako kognitivne fiksacije ovirajo vpogled in ustvarjalno reševanje problemov. Dunckerjevo delo je temeljilo na poskusih z različnimi oblikami predmetov in nalog, s katerimi je kazal, kako kontekst in pretekle izkušnje vplivajo na verjetnost, da bo posameznik uporabil nepričakovano funkcijo predmeta.
Metodologija in teorija
Duncker je uporabljal eksperimentalne naloge s skrbno opredeljenimi objekti in cilji, da bi analiziral proces reševanja problemov. Poudarjal je pomen celostne organizacije zaznavnih in miselnih elementov—stališče, ki je značilno za geštalt tradicijo. Njegova teorija je izpostavila, da reševanje problemov ni le kombiniranje delovnih postopkov, ampak včasih zahteva prestrukturiranje celotne situacije.
Dediščina in vpliv
Dunckerjevo delo je imelo velik vpliv na poznejše raziskave vpogleda, ustvarjalnosti in kognitivne psihologije. Njegove ideje o funkcionalni fiksaciji se pogosto uporabljajo v študijah kreativnosti, oblikovanja učnih procesov in industrijskem oblikovanju, kjer je potrebno preseči ustaljene interpretacije predmetov in njihovih možnosti. Tudi raziskovalci reševanja problemov v umetni inteligenci in kognitivni znanosti (npr. koncept problem-space) so črpali iz temeljev, ki so jih postavili geštalt-psihologi, vključno z Dunckerjem.
Izbran bibliografski opomnik
Eden najbolj znanih zapisov Dunckerjevega dela je posmrtno objavljena monografija On Problem Solving (objavljeno 1945), v kateri je sistematično predstavil svoje opazke in eksperimente o naravi reševanja problemov in vpogleda.
Opomba o osebnem življenju
Kljub pomembnim znanstvenim prispevkom je Duncker težko prenašal osebne stiske. Njegova smrt leta 1940 je prekinila obetavno kariero, vendar so njegove ideje preživele in še naprej vplivajo na psihologijo, pedagogiko in študije ustvarjalnega mišljenja.
Dosežki
Duncker je uvedel izraz funkcionalna fiksnost pri vidnem zaznavanju in reševanju problemov. Ta opisuje težave, ki nastanejo zaradi dela problema, ki ima običajno fiksno funkcijo. V problemu je treba fiksno funkcijo spremeniti, da bi dosegli zaznavo ali rešitev.
V njegovem "problemu s svečami" so situacijo določali predmeti: škatla sveč, škatla s palčnimi sponkami in knjiga vžig. Naloga je bila pritrditi sveče na steno brez dodatnih elementov. Težavnost tega problema izhaja iz funkcionalne fiksnosti škatle s svečami. V nalogi je posoda, v rešitvi pa jo je treba uporabiti kot polico.
Drugi primeri tovrstnih težav so:
- kot del nihala je treba uporabiti elektromagnet
- vejo drevesa je treba uporabiti kot orodje
- opeko je treba uporabiti kot utež za papir
- najti je treba drug pomen besede, ki se razlikuje od pomena v kontekstu stavka
Problem sveč (Karl Duncker, 1945).
