Le Dieu Bleu (Modri bog) je balet v enem dejanju. Zgodbo baleta sta napisala Jean Cocteau in Federico de Madrazo y Ochoa, glasbo je napisal Reynaldo Hahn. Michel Fokine je zasnoval plese, Léon Bakst pa scenografijo in kostume. Balet je bil prvič uprizorjen 13. maja 1912 v pariškem gledališču Théâtre du Châtelet. Predstava je bila poslovno in kritično neuspešna: kritiki so menili, da je Nižinski — plesalec, za katerega je bil balet zasnovan — več poziral kot plesal. Producent Sergej Diagilev je za neuspeh obtožil Hahnovo glasbo. Le Dieu Bleu je bil leta 1912 trikrat uprizorjen v Parizu in leta 1913 trikrat v Londonu; balet nato ni bil ponovno uprizorjen v repertoarju Ballets Russes in je ostal redko izvajana stvaritev.
Ozadje in ustvarjalci
Predstava je nastala v zmagoviti, a eksperimentalni atmosferi Ruske sezone pod vodstvom Diagileva, ki je v začetku 20. stoletja zbiral pomembne umetniške talente in iskal nove, eksotične teme za scensko uprizoritev. Za Le Dieu Bleu so združili francosko-libretno občutje Cocteaua in španskega sodelavca Federica de Madrazo y Ochoa, glasbo pa je prispeval Reynaldo Hahn, poznan predvsem kot skladatelj pesmi in dirigent. Koreografijo je oblikoval Michel Fokine, glavno plesno vlogo je imel Vaslav Nižinski, scenografijo in bogate kostume pa je pripravil Léon Bakst, čigar orientalistične podobe so bile za baletno estetiko neprecenljive.
Zgodba in scenski slog
Balet se dogaja v idealizirani, »orientalni« krajini in je zasnovan kot enodejanska impresija obredov ter ritualov oboževanja skrivnostnega Modrega boga. Libret vključuje motive čaščenja, zapeljevanja in mitološke simbolike; prizori so bolj tablični in simbolični kot narativno razviti, kar je bilo del namerne umetniške izbire, a za takratno publiko tudi težko prebavljivo. Scenski slog je močno zanašan na slikovitost in odrske podobe, kjer so poudarjene barve in poteze – element, v katerem je Bakst izkazal posebno moč.
Glasba in koreografija
Hahnova partiturni je intimen, melodičen in včasih gotovo subtilen — bolj v francoskem salonskem duhu kot v dramatičnem baletnem bombastnem slogu. Kritiki so takrat glasbo označili za premalo motivacijsko in dinamično za velik scenski spektakel. Fokine je svoje plese narisal v sodobnejšem, stiliziranem jeziku, ki je vključeval poenostavljene geste, kiparske drže in poudarek na harmoniji oblik in linij. V tej zasnovi je Nižinski imel priložnost pokazati svoj izrazni stil — a prav ta stil je mnogim videti kot preveč pozerski in manj »plesen« v klasičnem pomenu besede.
Premiera in sprejem
Premiera 13. maja 1912 v Théâtre du Châtelet je izzvala hladnejši sprejem kot so si avtorji želeli. Kritike so bile ostre, posebno do Hahna in do načina nastopa glavnega plesalca. Diagilev je neuspeh pripisal predvsem glasbi, vendar so poznavalci in zgodovinarji opozarjali tudi na problematično kombinacijo zamisli — scenografije, koreografije in dramatične utemeljitve niso našli dovolj skupnega jezika, da bi balet prepričal širšo publiko. Ponovitve v Parizu in nato v Londonu (1913) niso spremenile splošnega vtisa in projektu niso prinesle trajnega vpisa v repertoar.
Kasnejši pomen
Čeprav Le Dieu Bleu ni postal uspešnica, je pomenen kot primer eksperimentiranja Diagileva in njegove vloge pri spodbujanju preizkušanja meja baletne umetnosti. Predstava odraža interes po eksotičnih motivih, vizualni ekstravaganci in sodelovanju med skladatelji, pesniki, slikarskimi scenografi in modernimi koreografi. V retrospektivi strokovnjaki in plesni zgodovinarji ocenjujejo posamezne sestavine baleta različno: Bakstove kostume in scene pogosto hvalijo, Hahnovo glasbo pa obravnavajo kot podcenjeno ali preveč diskretno za velik oder. Nižinskega vloga v tem projektu ostaja del njegovega kompleksnega umetniškega zapuščine, ki bo kmalu po tem doživela nove in včasih še bolj šokantne preizkuse v delih, kot je bil Rite of Spring.
Le Dieu Bleu zato velja kot zanimiv primer kulturne kombinacije in kot opomin, da tudi ambiciozne združitve velikih imen ne zagotavljajo nujno uspeha — včasih govorijo glasnejše od posameznih talentov tudi kontekst, čas in pričakovanja publike.
