Mezoameriška igra z žogo

Pravila

Cilj igre je bil vreči žogo skozi kamnit obroč, ki je bil širok približno 89 centimetrov (35 palcev). Žoga, imenovana ulli, je bila izdelana iz gume. Tehtala je približno 4,1 kilograma (9 funtov), kar je približno toliko kot opeka. Igrišče, imenovano tlachtili, je bilo dolgo od 30 do 61 metrov. Na vsaki strani je imelo zid. Kamniti obročki so viseli na teh stenah.

Sodišče je bilo običajno v obliki črke "I", včasih pa je bila oblika drugačna. Po sredini igrišča je potekala črta. Od te črte so se tla spuščala proti stenam.

Igralci so lahko žogo udarjali le z glavo, komolci, nogami in boki. Žoga se ni smela dotakniti tal, zato so se igralci pogosto potapljali, da ne bi izgubili točk. Če je ena od ekip spravila žogo skozi kamnit obroč, je bilo igre konec in ta ekipa je zmagala. Vendar je bilo to zelo težko doseči, saj so bili kamniti obroči lahko visoki tudi do 6,1 metra od tal. Ker je bilo žogo težko spraviti skozi obroč, je lahko ekipa točke dosegla tudi z zadetkom ene od šestih oznak ob robu igrišča.

Igre na srečo

Igre na srečo so imele veliko vlogo v kulturi, ki je spremljala igro na žogi. Ljudje so lahko skoraj vse stavili na to, katera ekipa bo zmagala na tekmi. Nekateri starodavni ljudje so stavili na stvari, kot so lepa peresa. Drugi so stavili na otroke ali celo na svoja življenja. Poraženci so se včasih prodali v suženjstvo, da so lahko odplačali dolg.

Včasih so mestne države igrale igro, namesto da bi se spopadle med seboj. Mestna država, katere ekipa je zmagala v igri, je vladala nad mestno državo, ki je izgubila. Zmaga ali poraz v igri sta lahko postala izgovor za napad ali atentat. ^p. 97

Verski pomen

Mezoameriška igra z žogo je imela tudi zelo pomemben verski pomen. V azteški kulturi naj bi na primer predstavljala boj, ki se je vsak dan odvijal na "igrišču za žogo" v podzemlju, kjer se je sonce borilo z nočjo, da bi se prebilo na drugo stran. ^p. 173

Verski pomen igre je bil povezan z majevskimi in azteškimi praksami človeškega žrtvovanja. Včasih so Maji prisilili vojne ujetnike, da so igrali igro, in jih žrtvovali, če so izgubili. Vendar majevska umetnost kaže, da so žrtvovali tudi majevske igralce, morda kapetane ekip.

Azteki so po nekaterih tekmah žrtvovali tudi poražene ekipe (po mnenju nekaterih zgodovinarjev tudi zmagovalne ekipe). Starodavni Azteki so verjeli, da se bo brez človeškega žrtvovanja sonce ustavilo in zemlja bo padla v temo. Včasih so stari Azteki igrišče za žogo okrasili z lobanjami žrtvovanih ljudi. Sama žoga je bila simbol glave žrtvovane osebe. Včasih so kot žogo v igri uporabljali tudi glavo ali lobanjo žrtvovane osebe.

Sodobna različica

V sodobnem času se je azteška igra z žogo spremenila v igro ulama. To igro še vedno igrajo ljudje v nekaj skupnostih v mehiški zvezni državi Sinaloa.

Ulama uporablja začasna igrišča, ki jih naredi tako, da v zemljo nariše debele črte. Igro ulama lahko igrate na tri različne načine. Pri različnih različicah igre lahko igralci za udarjanje žogice uporabljajo boke, podlakti ali lopatice.