Miriapoda — kopenski členonožci: opis, razvrstitev in evolucija

Miriapoda: od stonog do redkosti z 750 nogami — poglobljen opis, razvrstitev in evolucija kopenskih členonožcev skozi fosile in molekularne dokaze.

Avtor: Leandro Alegsa

13-10-2025 19:03

Myriapoda je taksonomski podkmen členonožcev. Vanj spadajo stonoge, stonoge in druge majhne skupine, kot so pauropodi in symphylidi (v latinskih razredih običajno Chilopoda, Diplopoda, Pauropoda in Symphyla). Skupina zajema približno 13.000 opisanh vrst, vse pa so večinoma kopenske oziroma živijo v talnih habitatih, pod kamni, v listni detritusni plasti ali pod odmrlo skorjo dreves. Njihovo ime izvira iz grškega pomena “mnogonogi” — res pa je, da nekateri predstavniki nosijo izjemno veliko število nog: primer velikega števila nog je Illacme plenipes, ki lahko preseže 750 nog, medtem ko imajo druge vrste manj kot deset nog.

Značilnosti in ekologija

Myriapode zaznamuje podolgovato, segmentirano telo s številnimi pari okončin. Pomembne anatomske in življenjske lastnosti:

Segmentacija in noge: pri stonogah (chilopodih) je na vsakem telesnem segmentu običajno en par nog, pri stonogah/diplopodih pa sta pari nog na nekaterih segmentih združena v diplosegmente (dva para nog na segment).
Prehrana: mnogi chilopodi so plenilci in imajo strupene čeljustne pritikline (forcipule), medtem ko so diplopodi večinoma detritivori in hranilci z razgrajevanjem rastlinske snovi; nekateri uporabljajo kemične obrambne izločke.
Dihač sistem: večina uporablja trahealni sistem podobno kot drugi kopenski členonožci; nimajo kril.
Razmnoževanje in razvoj: razmnoževanje poteka z raznolikimi načini — preko spermatoforjev ali neposrednega parenja; mnoge vrste rastejo s postopnim dodajanjem segmentov in nog (anamorfno dodajanje), pri nekaterih pa so ličinke že z odraslo telesno zasnovo (epimorfno).
Ekoloska vloga: myriapode igrajo pomembno vlogo pri razgradnji organske snovi, kroženju hranil in kot plenilci v tleh, hkrati pa so tudi potencialna hrana drugim živalim.

Razvrstitev

Podkmen Myriapoda je običajno razdeljen v štiri glavne razrede: Chilopoda (stonoge), Diplopoda (stonoge/dvoparne stonoge), Pauropoda in Symphyla. Vsak razred ima svoje značilnosti v zgradbi telesa, številu nog in ekologiji; znotraj razredov so nadaljnje taksonomske razdelitve na družine, rode in vrste.

Evolucija in fosilni zapis

Fosilni zapisi miriapodov segajo v pozni silur, čeprav molekularni dokazi nakazujejo, da so se se razvili že v obdobju kambrija. Obstajajo kambrijski fosili, ki imajo gradbene značilnosti, podobne miriapodom, kar podpira zgodnejši izvor skupine. Fosilni zapisi kažejo postopno razvijanje segmentacije in prilagoditve na kopensko življenje; zaradi pogostega zlomljenega ali slabo ohranjenega mehkega tkiva pa je zgodnja evolucijska zgodba delno nejasna.

Raznolikost in pomen

Myriapode so biološko raznolike in prilagojene različnim kopenskim življenjskim prostorom — od tropskih deževnih gozdov do sušnejših območij. Zaradi svojih prehranskih navad in delovanja v tleh so pomembne za zdravje ekosistemov in hranilne cikle. Nekatere vrste zaradi svoje redkosti ali ozkega areala zanimajo tudi strokovnjake za zaščito narave.

Struktura

Miiriopodi imajo en par anten in večinoma preproste oči. Ustni deli so na spodnji strani glave, . Na zgornji ustnici sta "epistom" in labrum, na spodnji ustnici pa par zgornjih čeljustnic. Znotraj ust je par spodnjih čeljustnic. Myriapodi dihajo s spirakulami, ki so povezane s trahealnim sistemom, podobnim tistemu pri žuželkah.

Razvrstitev

Veliko se je razpravljalo o tem, katera skupina členonožcev je najbolj sorodna Myriapoda. Po hipotezi Mandibulata je Myriapoda sestrski takson skupine Pancrustacea, ki jo sestavljajo raki in šesteronožci. Po hipotezi Atelocerata je najbližji takson Hexapoda, po hipotezi Paradoxopoda pa je najbližji takson Chelicerata. Slednjo hipotezo, čeprav jo podpira le nekaj morfoloških znakov, podpirajo številne molekularne študije.

Poznamo štiri razrede živih mrličev: Chilopoda (stonoge), Diplopoda (stonoge), Pauropoda in Symphyla. Skupno je približno 12.000 živečih vrst. Medtem ko je vsaka od teh skupin miriapodov domnevno monofilska, so odnosi med njimi manj gotovi.

Stonoge

Stonoge spadajo v razred Chilopoda. So hitre, plenilske in strupene, lovijo pa predvsem ponoči. Obstaja približno 3.300 vrst, od majhnih Nannarup hoffmani (manj kot pol palca, približno 12 mm) do velikanskih Scolopendra gigantea, ki lahko presežejo 30 centimetrov.

Stonoge

Stonoge spadajo v razred Diplopoda, kjer ima večina segmentov dva para nog. To se je zgodilo zato, ker se je vsak par telesnih segmentov zlil (združil) v eno enoto, zaradi česar so videti, kot da imajo dva para nog na segment.

So počasnejše od stonog, hranijo pa se z listno steljo in detritom. Opisanih je bilo približno 8000 vrst, kar morda predstavlja manj kot desetino resnične svetovne raznolikosti stonog. Ena od vrst, Illacme plenipes, ima največje število nog med vsemi živalmi, kar 750. Stonoge imajo običajno od 36 do 400 nog. Stročnice so veliko krajše in se lahko zvijejo v kroglico, kot so to storži.

Symphyla

Na svetu je znanih približno 200 vrst simfilanov. Podobni so stonogam, vendar so manjši in prosojni. Veliko jih živi kot talna favna, nekatere pa živijo tudi na drevesih. Mladiči imajo šest parov nog, vendar v večletnem življenju ob vsakem izleganju dodajo dodaten par, tako da ima odrasla vrsta dvanajst parov nog.

Pauropoda

Pauropoda je še ena majhna skupina majhnih miriapodov. Običajno so dolgi od 0,5 do 2,0 mm in živijo v zemlji na vseh celinah razen na Antarktiki. Opisanih je več kot 700 vrst. Domnevajo, da so sestrska skupina stonogam, in imajo hrbtne tergite združene čez pare segmentov, podobno kot pri stonogah, kjer je združitev segmentov popolnejša.