Pandora — prva smrtnica grške mitologije in zgodba o Pandorini skrinjici

Teogonija

Mit o Pandori se prvič pojavi v vrsticah 560-612 Heziodove pesnitve Teogonija. V tej različici ženska nima imena. Prometej je ukradel dar ognja in ga podaril ljudem. Zevs je zaradi tega jezen in se odloči, da bo v zameno za dar kaznoval ljudi. Hefajstu ukaže, naj iz zemlje naredi prvo žensko. Ta ženska je opisana kot "čudovito zlo", katerega potomci bodo mučili človeški rod. Ko Hefajst to stori, jo Atena obleče v srebrno obleko, vezeno tančico, girlande in zlato krono. Ta ženska v Teogoniji ni imenovana, vendar je verjetno Pandora. Heziod je njen mit na novo zapisal v delu Dela in dnevi. Ko se je prvič pojavila pred bogovi in smrtniki, jih je ob pogledu nanjo "prevzelo čudenje". Vendar je bila "čista zvijača, ki se ji ljudje ne morejo upreti". Heziodos to razloži (590-93):

Od nje je rasa žensk in ženskega rodu:
od nje je smrtonosna rasa in pleme žensk, ki živijo
med smrtnimi moškimi v njihovo veliko stisko,
brez pomočnic v sovražni revščini, ampak le v bogastvu.

Kasneje Heziod pravi, da moški, ki se skušajo izogniti zlu žensk tako, da se izogibajo poroki, ne bodo nič boljši (604-7):

Ko doseže smrtno starost, nima nikogar, ki bi skrbel za njegova leta,
in čeprav mu za časa življenja vsaj ne manjka sredstev za preživljanje,
si po njegovi smrti njegovi sorodniki med seboj razdelijo njegovo premoženje.

Na koncu Heziod pravi, da si moški občasno najde dobro ženo, vendar se še vedno (609) "zlo bori z dobrim".

Dela in dnevi

Bolj znana različica mita izvira iz drugega Heziodovega dela, imenovanega Dela in dnevi. Tam je mit zapisan v vrsticah od 60 do 105. Heziod govori o Pandorinem izvoru. Poveča tudi obseg nesreče, ki jo povzroča človeštvu. Kot prej jo je ustvaril Hefajst, zdaj pa jo pomaga dokončati več bogov (vrstice 63-82): Afrodita ji je "zlila milost na glavo ter kruto hrepenenje in skrbi, ki utrujajo ude" (65-6); Hermes ji je dal "sramoten um in prevarantsko naravo" (67-8); Hermes ji je dal tudi moč govora in ji vcepil "laži in zvite besede" (77-80); Atena jo je nato oblekla (72); nato so jo ona, Prepričanje in Charite okrasile z ogrlicami in drugimi okraski (72-4); Hore so jo okrasile z venčno krono (75). Nazadnje Hermes tej ženski da ime: Pandora - "Vseobdarjena" - "ker so ji vsi olimpijci dali dar" (81). Zgodba je napisana tako, da je Pandorina ženstvena in prevarantska narava majhna težava za človeštvo, saj prinaša pithos. Ta beseda se običajno prevaja kot posoda, včasih pa kot škatla. V škatli so "obremenjujoč trud in bolezen, ki ljudem prinaša smrt" (91-2), bolezni (102) in "nešteto drugih bolečin" (100).

Prometej je svojega brata Epimeteja posvaril, naj od Zevsa ne sprejema daril. Toda Epimetej ga ni poslušal in je sprejel Pandoro, ki je takoj raztresla vsebino svojega kozarca. Zaradi tega sta, kot pravi Heziod, "zemlja in morje polna zla" (101). Ena stvar pa ni pobegnila iz posode (96-9), in sicer upanje:

Le Hope je ostala v svoji nerazbitni hiši,
ostala je pod robom kozarca in ni
odletela. Preden ji je to uspelo, je Pandora zamenjala pokrov
kozarca. To je bila volja Zevsa, ki je nosil egido,
Zbiralca oblakov.

Bralcu ne pove, zakaj je upanje ostalo v kozarcu.

Heziodos zaključi s to moralo (105): "Tako ni mogoče ubežati Zevsovemu umu."

V arhaični in klasični grški literaturi Pandora ni več omenjena. Sofokles je napisal satirično igro Pandora ali Kladivarji, vendar je o njej zelo malo znanega. Sapfo je Pandoro morda omenila v ohranjenem odlomku.

Pozneje so ljudje dopolnili majhne podrobnosti ali pa so Heziodovi zgodbi dodali dodatke. Takšna primera sta Apolodor in Hyginus: Vsak od njiju je zgodbi dodal del, ki je bil morda že v Heziodovi različici, čeprav ni bil zapisan: Epimetej se je poročil s Pandoro. Oba sta dodala, da sta imela hčerko Pirro, ki se je poročila z Deukalionom in z njim preživela potop. Težava te različice je v tem, da je v Heziodovem Katalogu žensk, odlomek 2, "Pandora" ena od Deukalionovih hčera in Zevsova mati Graka.

V 15. stoletju je menih po imenu Annio da Viterbo dejal, da je našel rokopis zgodovinarja po imenu Berossus. Berossus je živel v 3. stoletju pred našim štetjem. V rokopisu je bila kot Noetova snaha navedena tudi Pandora. Ta poskus združitve poganskih in krščanskih besedil je bil pozneje prepoznan kot ponaredek.

Pesnik Teognis iz Megare, ki je živel v 6. letu pred našim štetjem, je imel drugačno stališče:

Upanje je edini dobri bog, ki je ostal med ljudmi;
drugi so odšli na Olimp.
Zaupanje, mogočni bog je izginil, zadržanost se je umaknila ljudem
in milosti, moj prijatelj, so zapustile zemljo.
Sodnim prisegam ljudi ni več mogoče zaupati, prav tako nihče ne verjame
nesmrtnim bogovom; rod pobožnih ljudi je izumrl in ljudje
ne priznavajo več pravil obnašanja ali dejanj pobožnosti.

Zdi se, da se Teogonis sklicuje na drugačno različico mita: v tej različici je posoda vsebovala blagoslove in ne zla. Zdi se, da ta različica sledi tradiciji pred Heziodom, ki jo je v 2. stoletju ohranil pisatelj Babrij. Po Babrijevih besedah so bogovi ljudem poslali kozarec z blagoslovi. Neumen človek (ne Pandora) je odprl kozarec in večina blagoslovov je bila za vedno izgubljena. Ostalo je le upanje, "da bi vsakemu od nas obljubil dobre stvari, ki so pobegnile".

Zdi se, da so imeli atiški slikarji rdečih figur tradicijo, ki je bila neodvisna od literarnih virov: Včasih so literarno različico dopolnili, včasih pa so jo povsem prezrli.

Lik Pandore je mogoče razlagati na več načinov. Erwin Panofsky je o tem napisal monografijo. M. L. West meni, da je zgodba o Pandori in kozarcu starejša od Heziodovih različic. To tudi pojasnjuje zmedo in težave, ki jih prinaša Heziodova različica, in to, da je neprepričljiva. Po Westovem mnenju je bila Pandora v teh različicah poročena s Prometejem. West navaja Heziodov Katalog žensk, ki je ohranil starejšo različico. V eni od različic zgodbe je posoda morda vsebovala le dobre stvari za človeštvo. West piše tudi, da se je lahko zgodilo, da sta bila Epimeteja in Pandora ter njuni vlogi preneseni v predheziodove mite. To se imenuje "mitska inverzija". Opozarja, da obstaja zanimiva korelacija med tem, da je Pandora v Heziodovi zgodbi narejena iz zemlje, in tem, kar je v Apolodorju, da je Prometej ustvaril človeka iz vode in zemlje. Heziodov mit o Pandorinem kozarcu je torej lahko povzetek številnih različnih zgodnjih mitov.

Razpravljati je treba o različnih vprašanjih. Grški izvirnik govori o elpis. Običajno to besedo v slovenščino prevajamo kot upanje, vendar bi jo lahko prevedli tudi drugače. Pričakovanje je še en možen prevod, ki je bolj nevtralen. Človek lahko pričakuje tako dobre kot slabe stvari. Upanje ima pozitivno konotacijo.

Elpis je vse, kar ostane v kozarcu, ko ga Pandora spet zapre, torej ali kozarec daje človeštvu elpis ali ga zadržuje stran od njega? Drugo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je, ali je to, da elpis ostane v kozarcu, za človeštvo dobro ali slabo?

Prvo vprašanje lahko nepoznavalca zmede. Toda tako kot večino starogrških besed lahko tudi besedo elpis prevedemo na več načinov. Številni znanstveniki dajejo prednost nevtralnemu prevodu "pričakovanje". Toda pričakovanje česa? Klasični avtorji uporabljajo besedo elpis v pomenu "pričakovanje slabega" in "pričakovanje dobrega". Statistična analiza je pokazala, da se slednji pomen v vsej starogrški literaturi pojavlja petkrat pogosteje kot prvi. Drugi so v manjšini in menijo, da je treba besedo elpis prevesti kot "pričakovanje slabega" (vel sim).

Odgovor na prvo vprašanje je v veliki meri odvisen od odgovora na drugo vprašanje: ali naj kozarec razumemo kot zapor ali kot shrambo? Posoda zagotovo služi kot zapor za zlo, ki ga je izpustila Pandora - na človeštvo vpliva šele, ko je zunaj posode. Nekateri so trdili, da logika narekuje, da kozarec deluje kot zapor tudi za Elpis, saj jo zadržuje pred ljudmi. Če bi elpis pomenila pričakovano upanje, potem je ton mita pesimističen: Vse zlo na svetu se je razpršilo iz Pandorinega kozarca, medtem ko edina potencialno blažilna sila, upanje, ostaja varno zaklenjena v njem.

Takšna razlaga sproži še eno vprašanje, ki otežuje razpravo: ali moramo razumeti upanje v absolutnem smislu ali v ožjem smislu, ko razumemo upanje le kot upanje, ki se nanaša na zlo, izpuščeno iz posode? Če je Upanje zaprto v kozarcu, ali to pomeni, da je človeški obstoj popolnoma brezupen? To je najbolj pesimistična možna razlaga mita. Manj pesimistična razlaga (ki pa je vsekakor še vedno pesimistična) razume mit tako: nešteto zla je pobegnilo iz Pandorinega kozarca in pesti človeški obstoj; upanje, da bi lahko obvladali to zlo, ostaja zaprto v kozarcu. Življenje ni brezupno, vendar je vsak od nas brezupno človeški.

Trdijo tudi, da je bilo upanje le eno od slabih v kozarcu, lažno upanje, in da ni bilo dobro za človeka, saj Heziod v nadaljevanju pesnitve piše, da je upanje prazno (498) in ni dobro (500) ter da dela človeka lenega, saj mu jemlje delavnost in ga dela nagnjenega k zlu.

Filozof Friedrich Nietzsche je v knjigi Človek, preveč človek trdil, da "Zevs ni želel, da bi človek zavrgel svoje življenje, ne glede na to, kako zelo bi ga mučila druga zla, ampak da bi se še naprej puščal mučiti na novo. Zato mu daje upanje. V resnici je to najhujše od zla, saj podaljšuje človekovo muko."

Nasprotovanje razlagi upanje je dobro/skladišče je zapor se glasi: če je skladišče polno zla, kaj potem med njim počne pričakovano upanje - blagoslov? Zaradi tega ugovora nekateri razlagajo elpis kot pričakovanje zla, zaradi česar bi bil ton mita nekoliko bolj optimističen: čeprav človeštvo pestijo vsa zla na svetu, nam je vsaj prihranjeno nenehno pričakovanje zla, zaradi katerega bi bilo življenje neznosno.

Optimistično branje mita je izrazil M. L. West. Elpis ima bolj običajen pomen pričakovalnega upanja. In čeprav je posoda služila kot zapor za zlo, ki je pobegnilo, je pozneje postala domovanje za upanje. West pojasnjuje: "Absurdno bi bilo predstavljati prisotnost zla z njegovim zaprtjem v kozarcu ali prisotnost upanja z njegovim pobegom iz kozarca." Upanje je tako ohranjeno kot korist za ljudi.

Nepravilna etimologija Pandorinega imena, "vse-obdarjen", je bila navedena v knjigi Dela in dnevi. Pandora pomeni "vse daje", ne pa "vse obdarjen". Nekatere slike na vazah iz petega stoletja pred našim štetjem kažejo, da so se verovanja o boginji Pandori ohranila tudi po Heziodovem času. V kiliksu (okoli 460 pr. n. št.) je bilo najdeno še eno ime Pandore, Anesidora, ki pomeni "tista, ki pošilja darove". Na tej vazni sliki sta Hefajst in Atena, ki končujeta delo na prvi ženski, tako kot v Teogoniji. Epitet Anesidora se uporablja tudi za poimenovanje Gaje ali Demetre.

Pandora/Anezidora bi morda prevzela vidike Gaje in Demetre. Pandora bi utelešala rodovitnost Zemlje in njeno sposobnost, da rodi žito in sadje v korist ljudi. Sčasoma se je ta "vse daje" boginja nekako spremenila v "vsestransko nadarjeno" smrtnico. T. A. Sinclair v komentarju k Dela in dnevi trdi, da Heziod ne kaže, da bi se zavedal mitologije takšne božanske "dajalke". A. H. Smith pa ugotavlja, da v Heziodovem zapisu Atena in letni časi Pandori prinašajo vence iz trave in pomladnega cvetja, kar kaže na to, da se je Heziod zavedal Pandorine prvotne "vse podarjajoče" funkcije. Jane Ellen Harrison v Heziodovi zgodbi vidi "dokaz prehoda od matriarhata k patriarhatu v grški kulturi. Ko je boginja Pandora, ki je prinašala življenje, zasenčena, se pojavi človeška Pandora, ki je prinašala smrt." Tako Harrison ugotavlja, da je "v Hesiodovi patriarhalni mitologiji njen veliki lik nenavadno spremenjen in zmanjšan. Ni več rojena na Zemlji, ampak je stvaritev, delo olimpijskega Zevsa." (Harrison 1922: 284) Robert Graves, ki citira Harrisona, o Heziodovi epizodi trdi, da "Pandora ni pravi mit, temveč antifeministična pravljica, ki si jo je verjetno izmislil sam". H. J. Rose je zapisal, da je Pandorin mit odločno bolj neliberalen od epskega, saj je Pandora izvor vseh človekovih tegob, saj je zgled slabe žene.

Vendar pa Heziodov mit ni povsem izbrisal spomina na boginjo Pandoro, ki je dajala vse. Scholium k 971. vrstici Aristofanovih Ptičev omenja kult "Pandori, zemlji, ker podarja vse, kar je potrebno za življenje".

V Atenah v petem stoletju se je Pandora pojavila v nepričakovanem kontekstu, v marmornem reliefu ali bronastih aplikacijah kot friz ob vznožju Atene Parthenos, ki je vrhunec doživetja na Akropoli; Jeffrey M. Hurwit je njeno prisotnost razlagal kot "anti-Atheno", ki krepi državljanske ideologije patriarhata in "zelo spolno usmerjeno družbeno in politično realnost Aten v petem stoletju". Interpretacija nikoli ni bila enostavna: Pausanias (i.24.7) je le opazil predmet in šel naprej. Jeffrey Hurwit je trdil, da Pandora predstavlja "anti-Atheno", podobno kot otrok brez matere, utelešenje potrebe po patriarhalni vladavini, ki jo je zagovarjala deviška Atena, ki se je dvignila nad svoj spol.

Humanist Erazem Rotterdamski je v 16. stoletju Hezioda prevedel iz grščine v latinščino. Grška beseda pithos se uporablja za velik kozarec, ki se uporablja na primer za shranjevanje vina. Lahko se nanaša tudi na pogrebni kozarec. Pikos pa je škatla. Običajno pravijo, da je Erazem pri prevajanju zamenjal besedi, tako da je Pandorin kozarec postal Pandorina skrinjica. Fraza "Pandorina skrinjica" se je obdržala vse do danes.