Ragtime: definicija, zgodovina in vpliv (Scott Joplin)
Ragtime: definicija, zgodovina in vpliv Scotta Joplina — od Maple Leaf Rag do filma The Sting. Odkrijte nastanek, razvoj in trajni kulturni vpliv ragtimea.
Ragtime (ali rag‑time) je glasbena zvrst, najbolj priljubljena med približno 1897 in 1918, znana predvsem po izraziti sinkopaciji — t. i. "raztrganem" ritmu. Najpogosteje se pojavlja kot skladba za klavir, vendar so obstajale tudi orkestrske in skupinske izvedbe.
Značilnosti
Osrednja značilnost ragtima je sinkopiran ritem: desna roka pogosto igra sinkopirano melodijo, medtem ko leva roka ohranja trden, maršnemu podobni bas (tako imenovani "oom‑pah"). To ustvarja občutek, da se melodija »opira« na ali prihaja pred ali za osnovnim utripom. Ragtime pogosto uporablja tudi poliritme in ritmične vzorce, izposojene iz afriških glasbenih tradicij.
Tipična oblika mnogih ragov je sestavljena iz več jasno ločenih sekcij (npr. A A B B A C C D D ali podobno), kar je deloma podedovano iz marša in popularnih plesnih oblik tistega časa. Melodije so običajno melodične in lahke za pomnjenje, harmonije pa pogosto vsebujejo preproste, a učinkovite napredke.
Izvor in zgodovina
Ragtime izvira iz afroameriških skupnosti v mestih, kot sta St. Louis in New Orleans, kjer je nastajal kot plesna glasba v salonih, kabarejih in četrtih rdečih luči. V zgodnjih fazah je bil močno povezan s cakewalkom in plesiščnimi praksami, hkrati pa je kot slog deloma nastal kot modifikacija popularnega marša, ki ga je populariziral John Philip Sousa, ob dodajanju afriških ritmičnih vplivov.
V obdobju konca 19. in začetka 20. stoletja je ragtime postal del množične glasbene industrije — objava notnih izvodov (sheet music) in razširitev klavirjev v domovih sta pripomogla k njegovi širši prepoznavnosti. Ragtime so izvajali tako solistični pianist kot tudi manjše ansamble, bančni in plesni orkestri.
Scott Joplin in drugi avtorji
Skladatelj Scott Joplin (rojen 1868, umrl 1917) je postal najbolje znan med avtorji ragtima z objavo Maple Leaf Rag leta 1899, ki je postal standard in vzor za številne poznejše ragtime skladbe. Njegove melodije, harmonski pristopi in metrični vzorci so močno vplivali na razvoj sloga. Joplin je napisal tudi opero Treemonisha, ki je bila po njegovi smrti ponovno odkrita in je doživela uprizoritve v 20. stoletju; Joplina so leta 1976 posthumno počastili z nagrado Pulitzer za njegovo delo.
Poleg Joplina so pomembni predstavniki tzv. »classic ragtime« šole tudi Joseph Lamb, James Scott in drugi, ki so razvili žanr v raznolike oblike. Obstajale so tudi folk oziroma »stovetop« različice ragtima ter poznejši »novelty piano« izpeljanki, ki so vključevale tehnično zahtevnejše elemente.
Vzpon, padec in preporodi
Ragtime je dosegel glasbeni vrh v prvi dve desetletji 20. stoletja, nato pa je po letu 1917 začel upadati, saj je jazz — z novimi improvizacijskimi pristopi in drugačno plesno estetiko — prevzel pozornost javnosti. Kljub temu ni izginil: že v začetku 1940‑ih so ga vključile nekatere jazzovske skupine, pozneje pa so v petdesetih in šestdesetih letih na ploščah znova izhajali posnetki zgodnjih ragov in novih del.
Pomemben preporod je prinesel posnetek in odkritje Joplinove glasbe v 20. stoletju: Joshua Rifkin je konec 1960‑ih oz. 1970 izdal zgoščenke Joplinovih klavirskih ragov, ki so povečale zanimanje številne publike in akademikov (njegova izdaja pri založbi Nonesuch je bila pomembna pri obnovi zanimanja). Leta 1973 je film The Sting predstavil Joplinove melodije širšemu občinstvu v priredbah, ki jih je uredil Marvin Hamlisch; Hamlischova verzija Joplinovega The Entertainer (izvorno iz leta 1902) je leta 1974 dosegla visoke uvrstitve na glasbenih lestvicah.
Vpliv in dediščina
Ragtime (z Joplinovim delom v ospredju) so nekateri kritiki in glasbeni zgodovinarji opisali kot ameriški ekvivalent evropskim plesnim miniaturam — na primer Mozartovim menuetom, Chopinovim mazurkam ali Brahmsovim valčkom — saj predstavlja domačo, umetniško oblikovano izpoved popularne plesne glasbe tistega časa.
Ragtime je vplival tudi na klasične skladatelje, kot so Erik Satie, Claude Debussy in Igor Stravinski, ki so v svojem času opazili ritmične in harmonske posebnosti ameriške glasbe. Poleg tega je ragtime vplival na plesne stile, ki so se širili po Zahodu: bil je vključen v plesne koreografije Vernona in Irene Castle ter je vplival na angleška družabna plesa, fokstrot in quickstep.
Ohranitev in današnje zanimanje
Danes ragtime ohranjajo zgodovinski raziskovalci, izvajalci in specializirane skupnosti: objavljene so notne zbirke, na festivalih in koncertih po svetu programa pogosto vključujejo klasični ragtime, poleg tega pa nastajajo nove skladbe, ki črpajo iz slogovnih elementov ragtima. Ragtime ostaja temeljni del ameriške glasbene zgodovine in pomembna povezovalna točka med afriško-ameriško glasbeno tradicijo in kasnejšimi oblikami popularne glasbe.
Za poslušanje in študij priporočam, da začnete z originalnimi posnetki in notnimi izdajami Scotta Joplina (npr. Maple Leaf Rag, The Entertainer) ter z deli drugih uveljavljenih avtorjev ragtima; primerjava zgodnjih izdaj not in sodobnih interpretacij dobro pokaže razvoj sloga in različne pristope k sinkopaciji.
Naslovnica druge izdaje knjige "Maple Leaf Rag". Gre za enega najbolj znanih ragov.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je ragtime?
O: Ragtime (ali rag-time) je glasbena zvrst, ki je bila najbolj priljubljena med letoma 1897 in 1918. Ima sinkopiran ali "raztrgan" ritem in se je začel kot plesna glasba v četrtih rdečih luči ameriških mest, kot sta St. Louis in New Orleans, preden je bil objavljen kot priljubljena glasba za klavir.
V: Kdo je bil najslavnejši skladatelj ragtimea?
O: Najbolj znan skladatelj ragtimea je bil Scott Joplin, ki je zaslovel z objavo skladbe Maple Leaf Rag leta 1899 in drugih poznejših uspešnic.
V: Kako je ragtime vplival na klasične skladatelje?
O: Ragtime je vplival na klasične skladatelje, med drugim na Erika Satieja, Clauda Debussyja in Igorja Stravinskega. Prav tako je vplival na angleške družabne plese, kot sta fokstrot in quickstep.
V: Kdaj je ragtime izgubil svojo priljubljenost?
O: Ragtime je izginil okoli leta 1917, ko je jazz pridobil večjo pozornost javnosti.
V: Kaj je po letu 1917 povzročilo ponovni vzpon zanimanja za ragtime?
O: Zanimanje za ragtime je oživelo najprej v štiridesetih letih 20. stoletja, ko so ga številne jazzovske skupine vključile v svoj repertoar, nato v petdesetih letih, ko so bili na voljo posnetki, nato pa je bil Joshua Rifkin s kompilacijskim albumom leta 1971 nominiran za nagrado grammy, nazadnje pa je leta 1973 izšel soundtrack filma The Sting z Joplinovimi skladbami.
V: Kako je John Philip Sousa prispeval k razvoju ragtimea?
O: John Philip Sousa je populariziral marše, ki so bili spremenjeni in iz njih je nastal ragtime, ki ga poznamo danes, z dodatnimi poliritmi, značilnimi za afriško glasbo.
Iskati