Richterjeva lestvica je številčna lestvica, ki se uporablja za določanje moči (ali magnitude) potresov. Charles Richter je Richterjevo lestvico razvil leta 1935. Njegova lestvica temelji na amplitudi, vidni na seizmogram, izmerjeni z določeno vrsto seizmometra pri standardni oddaljenosti 100 kilometrov (62 milj) od epicentra potresa.

Kako deluje

Richterjeva lestvica je logaritemska: vsako povečanje za 1 enoto pomeni, da se amplituda potresnih valov poveča za faktor 10. To pa ne pomeni le desetkrat močnejših nihanj tal — sproščena energija se poveča za približno 31,6-krat (pogosto zaokroženo na približno 32-krat). Zato potres z oceno 3,0 ima približno desetkrat večjo amplitudo kot potres z oceno 2,0, a prenos energije med njima je približno 32-krat večji.

Praktični učinki in zaznavnost

  • Potrese z magnitudo 4,5 ali več po Richterjevi lestvici je mogoče zaznati po vsem svetu s sodobnimi globalnimi seizmološkimi omrežji. Lokalno pa se lahko zaznajo tudi precej šibkejši potresi.
  • Približne posledice glede na magnitudo (splošne ocene):
    • <4,0: običajno neprijeten premik, redko povzročijo škodo
    • 4,0–4,9: blago do zmerno tresenje, lahko poškodbe šibkejših struktur
    • 5,0–5,9: zmerno do močno tresenje, poškodbe stavb
    • 6,0–6,9: močan potres, pomembna škoda v prizadetih območjih
    • 7,0–7,9: veliki potresi, obsežna uničenja
    • ≥8,0: izjemno veliki potresi, katastrofalne posledice, pogosto spremljani s cunamiji in dolgoročnimi uničenji

Omejitve Richterjeve lestvice in sodobne meritve

Richterjeva (lokalna magnituda, ML) je bila zasnovana na podlagi meritev z določeno vrsto seizmografa in je bila zelo uporabna za manjše in srednje potrese v regijah, kjer je bila umerjena. Vendar ima nekaj omejitev:

  • Saturacija: pri zelo velikih potresih (približno nad 6,5–7,0) Richterjeva lestvica ne pove natančno razlike med zelo velikimi dogodki — začne "saturirati".
  • Odvisnost od instrumenta in razdalje: izmerjena amplituda in zato izračunana magnituda sta odvisni od vrste instrumenta in načina obdelave podatkov.
  • Različne magnitude: obstajajo različne vrste magnitud (npr. ML, Mb, Ms), ki merijo različne komponente seizmičnega signala in so primerne za različne frekvenčne vsebine potresa.

Zaradi teh omejitev so seizmologi razvili momentno magnitudo (Mw), ki temelji na seizmičnem momentu in predstavlja lepšo fizikalno oceno izpusta energije. Mw ne saturira pri velikih potresih in se danes pogosto uporablja za ocenjevanje moči velikih dogodkov; pri manjših potresih je vrednost Mw pogosto podobna vrednosti po Richterjevi lestvici.

Razlika med magnitudo in intenziteto

Magnituda opisuje skupno sproščeno energijo potresa (enotna, absolutna vrednost dogodka). Intenziteta pa opisuje lokalne učinke potresa na tleh, zgradbah in ljudi ter je odvisna tudi od oddaljenosti od epicentra, lokalne geologije in konstrukcije objektov (intenziteta se meri z npr. Mercallijevo lestvico). Zato lahko isti potres ima na različnih lokacijah različne intenzitete.

Primeri velikih potresov

Največja zabeležena magnituda po Richterjevi lestvici je bil veliki čilski potres leta 1960 z magnitudo 9,5. Zaradi tega potresa je umrlo približno 6 000 ljudi in povzročil je velike uničenja ter cunamije, ki so prizadeli tudi obale po vsem svetu. Druge zgodovinske katastrofe z zelo visokimi magnitudami vključujejo potres v Indijskem oceanu (2004, magnituda približno 9,1–9,3) in potres v Tohoku na Japonskem (2011, magnituda približno 9,0), oba s hudimi posledicami.

Do danes noben potres še ni dosegel magnitude 10 ali več po Richterjevi lestvici; tak dogodek bi bil skrajno redek in bi sprostil izjemne količine energije.

(Povzeto po dokumentih Geološkega zavoda ZDA)